|
Prijatelji, kje ste? 30.6.2008 5:56:33
|
|
|
|
Nuna
|
Imam teden dni dopusta v službi, mož je na službeni poti, sin pa je odšel v letno kolonijo. Vzela sem si čas zase. Za razvajanje, razmišljanje in za polnjenje svoje duše. Ne, nisem ne sama, ne osamljena, pa vendar sem prišla do točke, kjer ugotavljam, da ljudi, katerih bi si želela, ni ob meni. Takorekoč deset let je, kar sem v SLO. Moja starša, Slovenca, živita v ZDA in vidimo se dvakrat letno. Vsako leto, julija, odidemo mi k njima za vsaj štirinajst dni, nakar se skupaj vrnemo v SLO in onadva ostaneta tukaj enako obdobje. Izmenično, vsako leto, se obiščemo tudi za decembrske praznike. Nisem njuna mala punčka in že dolgo znam živeti brez njiju, pa vendar ju pogrešam. Internetni kontakti mi pravega stika ne znajo in ne morejo nadomestiti, četudi bi bili tako pogosti, kakor si želim. Pa niti niso. S prijateljicami in prijatelji, s katerimi sem odraščala takorekoč dvajset let, sem skorajda izgubila stike. Seveda, med nami so tisoči in tisoči kilometrov, a kljub temu sem mislila, da nas bo ravno doba elektronike na nek način obdržala skupaj. Pa nas dni. Jaz sem se vrnila v SLO, oni so ostali v ZDA, doma. Po študiju so se nekatere prijateljice preselile, nekatere poročile, nekatere takorekoč izgubile. Od neizgubljenih nekajkrat letno še prejmem kakšen e-mail, predvsem z neosebno čestitko za rojstni dan, po telefonu pa se nismo slišali še nikoli. Seveda sem poklicala (tiste, katere še imajo staro domačo telefonsko številko), pa vendar jih nikoli ni bilo. Nikomur se ni zdelo "potrebno", da mi sporoči mobilno številko, čeprav vedo, da mi finančno ni nikakršen problem telefonirati v ZDA. Bom jaz, če oni ne morejo. Ampak ne. Ko pridem k staršema, redkokoga srečam. Ustavim se pri tistih, ki se še niso preselili, a jih ni doma. Tudi njihovi starši so mi že dali njihove mobilne številke, a so ali zvonile v prazno (tudi jaz se ne javljam na neznane številke) ali pa so bili vsi "navdušeni", da me slišijo, časa za poletni sladoled pa niso imeli nikoli. Nekateri delajo po štirinajst ur dnevno (tempo v ZDA je veliko hujši, kakor v SLO), ali imajo otroke (kakor, da se z njimi ne da iti ven), ali imajo partnerja, ki jih je tako ali drugače privezal nase... Skratka, tisoč in en izgovor, da oseba enkrat letno nima pol ure časa. Njih v SLO seveda ni, kar pa razumem. Tudi v SLO imam kar nekaj prijateljev/prijateljic. Vsaj mislila sem, da jih imam, pa ugotavljam, da ni tako. Poznavajoč razmere in razdalje v ZDA mi ni nikakršen problem usesti se v avto in odpeljati na katerikoli konec SLO. Več kakor dve uri v eno smer je nemogoče. A vendar se izgovori iz ZDA ponavljajo tudi v SLO. S tem dodatkom, da prijatelji/ce iz SLO nimajo mojega rojstnega dne niti v opomniku svojega mobilnega telefona. Nihče, razen ene izjeme, se ne spomni na moj rojstni dan. Ali rojstni dan mojega sina. Ali mojega moža. Pa smo bili marsikje skupaj in marsikaj skupaj počeli. Očitno sem za njih samo bežna znanka oz. nekdo, na kogar se pač spomniš, ko ga vidiš. Srečamo se v mestu, na kakšnem službenem dogodku ali kaj podobnega, se pozdravimo, morda celo popijemo kakšno pijačo - in to je to. Nihče me ne povabi na rojstni dan, poroko, izlet. Ob nedavnem dogodku, ko je takšni "prijateljici" umrla mama (kar sem izvedela po dveh mesecih), sem pomislila, da bi bila zadovoljna že, če bi me kdo povabil na pogreb... Kljub temu nisem ne sama, ne osamljena, kakor sem rekla. Imam moža, s katerim se čudovito razumeva. Imava sina, ki je načrtovan, zaželjen in ljubljen in ki nama vse to vrača. Imam službo, ki sem si jo želela, ki me izpolnjuje in v katero se takorekoč vsak dan posebej z veseljem vračam. Smo dobro materialno preskrbljeni in, z malce pretiravanja, si lahko privoščimo vse, kar ta svet ponuja navadnim smrtnikom (z brunejskim sultanom se pa ne bi primerjala, no). Imam svoje hobije, za katere imam čas in ki mi kažejo pozitivne rezultate. Imam sodelavke in sosede, s katerimi lahko kadarkoli popijem kavo ali odidem po nakupih. Načeloma imam vse. Samo prave prijateljice ne. Saj veste - tiste, s katero bi si delile vse. Največje skrivnosti tega ženskega sveta. Da bi se poklicali po telefonu, ne glede na uro. Da bi pritekli ena za drugo na katerikoli konec sveta. Tiste filmske prijateljice. Tega nimam. Pa nisem perfekcionistka. Nisem ženska, ki bi si želela vse, kar imajo drugi, čeprav bi si to lahko privoščila. To je enostavno tisto, kar manjka meni, ne glede na ostale okoliščine. Mož pravi, naj manj delam (to bi si lahko privoščila oz. bi bila načeloma lahko tudi doma) in več hodim v družbo, ampak - v katero družbo? Prostovoljno sem zavrnila družbo ljudi, ki so me želeli samo materialno izkoristiti. Nekajkrat sem se opekla in ugotovila, da sem pa vseeno raje na tem, na čemer sem, kakor, da bi se kaj takega ponovilo. Kakor, da na tem svetu ni več osebe, ki bi imela drugo osebo lahko rada kot prijatelja, ne glede na debelino njegove denarnice. Na trenutke si zaželim, da bi bila lahko revna, ampak potem pa vidim, da bi bila na istem, takorekoč. Kje so dobri, stari časi?
|
|
|