NinKa
|
Se strinjam z Monjo. Sama sem bila pri 21 letih odlocno proti :duda:, jaz tega nikoli ne bom imela, raje faks,sluzba, kak kuzek, mozek, hiska,..... No nato sem spoznala mojega dragega. In kako leto po tem ko sva se preselila in ko je moral v bolnico, me je prijela tista neustavljiva zelja po :duda:. Takrat sva zivela skupaj v garsonjeri, jaz sem imela 22 let, bila sem v 2 letniku faksa, on redno zaposlen. Pa mi je rekel, da sicer denarno bi se izslo, ampak prostor je bil tisti, ki je bil motec - bilo ga je 23m2. Pol pa po spletu okoliscin, pol leta zatem najdeva hisko in sva se takoj odselila. Ker sva se imela v namenu takrat porocit sva rtekla bova probala na :duda:. Uspelo je v prvo, sploh nisem verjela, da je slo tako hitro. Sedaj smo vsi trije srecni 9nebesa, faksa se nisem koncala, sluzbe se tut nimam,....mam pa najboljsega dragega in dom v katerem se ful dobro pocutim, ceprav Stajersko se na case pogresam, ampak uresnicilo se je vse kar sem govorila da se ne bo. Odlocilno za moje pojme je trdno partnerstvo, imeti moras nekoga, ki mu zaupas, vse poves, ki stoji za teboj, ki te razume,....tisto z financami se da urediti, ce si priden in nimas glih dveh levih rok.....pa sole se tut koncajo......zame je najpomembnejse partnerstvo. Jaz sem vse nasteto ugotovila, v 8 mesecih nosecnosti, ko nisem bila sposobna nicesar, se stusat se nisem mogla sama, ker sem bila ful sfohna, saj sem tut po 20 krat na dan bruhala. Takrat je moj dragi skrbel zame in za vse ostalo kar je bilo. Pa niti enkrat ni jamral da mu je kaj prevec,....zvecer se je nasmejan vlegel k meni v posteljo in bozal ter pel svojemu, se nerojenemu :duda:. .......:sloncek::kuza::sloncek:
|