Gina
|
Čaki, ne štekam, a zdaj ga ima cele dneve tašča, al kako, al ga samo čuva, ko si ti v službi? Če ga samo čuva, ko si v službi, ga lahko še naprej, popoldne je pa s tabo. Če pa že sedaj nisi mogla skrbeti zanj, če ti je bilo ljubše, da je pri tašči, mi je pa to čudno. Meni je bilo vedno krasno, da lahko skrbim za svoje otroke. Ne bi si želela, da to reč prevzame kdo drug. Zdi se mi, da otrok pač vzpostavi neko posebno vez z materjo, da je to ena nevidna nitka, ki je jaz ne bi želela pretrgati, niti se je ne da. Četudi bo za otroka skrbela več ali manj tašča, bo vedno hrepenel po tvoji ljubezni. Četudi bo zanj skrbel oče, bo vedno hrepenel po tvoji ljubezni. Najbrž ne bo razumel, kako si ga lahko na nek način zapustila, pa četudi boš zanj ob vikendih tam - v bistvu jaz zihr tega ne bi razumela, če bi odrasla v takem. Mama je ena sama. Tudi ko ljudje umirajo, je mama v njihovih mislih. Tako je to, začarani smo na nek način s to povezavo. Lahko pa da se motim.
Ne glede na vse povedano, se mi zdi daleč bolj modra odločitev, da v primeru, da se ti ne počutiš sposobno sama vzgajati otroka, ali da se ti zdi oče ali tašča boljša varianta iz kateregakoli razloga že, ki nam ga tukaj najbrž ne moreš razkriti, da otroka vzgaja tašča. Ker če bi živel pri tebi, bi doživljal pa druge vrste travme, kot v primeru, da je pri tašči oz. očetu, ker bi posledično doživljal tvoje travme, ker ga moraš imeti ves čas sama ali kaj drugega pač, kar je vzrok temu, da ga bi pustila tam.
Moj bivši je tak primer, vzgajala ga je tašča. Mama ga je imela zelo mlada, pri 16., pa je bil v bistvu pri njej zgolj ko tašča ni imela časa. Pa nima pravega odnosa z materjo. V resnici ima travme. Je pa bil zelo srečen ob babici. Samo babica vendarle ni mama. Kaj pa vem, malo je problematično tole vse skupaj, pa kakorkoli že obrneš. Zame to še vedno pomeni izmikanje odgovornostim ali tako hudi kompleksi ali tako hud ego, karkoli od tega že. Saj pravim....ne vem, morda se pa motim.
|
Natisni
Zakaj bi mu "dovolila", saj ma pravico, a ne živite skupi, al kaj?... Ne vem, ne razumem, sej pravm 
) Tisti prvi, pravi, pristen odnos mati-otrok se vzpostavlja v prvih 3 letih življenja in ta prva leta so za otroka zelo pomembna saj si izoblikuje vzorce, ki jih s seboj nosi celo življenje. Jaz osebno nekih velikih travm sicer nimam, ker drugačnega življenja pač nisem poznala, jih ima pa moja mama in se trudi popravit nekatere stvari, ampak to enostavni ni lahko. Meni je babica še vedno št.1 in bo tako ostalo, ker je to globoko v meni. Mama je sicer mama, ker mama je ena sama, ampak... 
