Mandek
|
Mogoče sem preveč občutljiva ali pa je moja žalost presegla vse spodnje meje, ampak...
Koliko vam pomagajo vaši starši, oziroma koliko so vam pomagali pri postavljanju svojega doma? Koliko so pripomogli k temu, da vam je bilo vsaj malo lažje?
Ker ne vem, ali so res samo moji takšni...
Januarja sva kupila drug avto in za pomoč sem se obrnila na očeta (da nisva jemala toliko kredita). Posodil mi je 1500 evrov in rekel naj vrnem, ko bom imela na kupu, nekje v roku enega leta. Zadnjič sem hotela do njega s prošnjo, če lahko podaljšava rok za par mesecev, ker imam samo nekaj od tega denarja, ostalo pa imava za bebo in stanovanje (seliva se ven). Do tega pa ni prišlo, ker mi je mama zadnjič v smehu rekla, da komaj čaka, da bo december, da bosta obogatela, ko jima vrnem denar. Mislim, da se mi je takrat drugič v življenju zlomilo srce in da se mi je zdelo, da bom padla...Nič ne rečem, kar je prav je prav, ampak, ko vsaj ne bi bila v takšni situaciji. Ko vsaj ne bi čakala na rojstvo prvega otroka, zaključevala študija, iskala stanovanja in se borila z vsako najmanjšo zadevo. Tako pa se.
In ko najbolj rabim neko podporo, tihi backup, se pokaže, da si moram izoblikovati jekleno hrbtenico.
Če ne bi imela partnerja kot ga imam, ne vem, kaj bi se zgodilo z mano...
Ampak, povejte...sem res preobčutljiva in jima samo zamerim določene stvari? Zakaj, za vraga, sem vzgojena tako, da imam v vsakih mislih, ki so kontra njima, slabo vest? In...zakaj mi ne pomagata? Niti pikice...?.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in se boš obremenjevala z svojo bebico
,tisto te pa niti ne bo toliko več prizadelo. 
smo itak vse občutljive tako da morda si po eni strani občutljiva ampak kolikor vem imaš z očetom že od prej nasploh slab odnos. TI svetujem, da čimprej nekako zberi (kredit) ta denar in jima vrni. 
delava in sem res lahko srečna, da imam take starše. Vračam pa jima tako, da vsakič ko grem v trgovino, kupim tudi njima kaj (prašek, manjši nakup, morda mleko, sokove..) 
No, kakor kdo in kakor komu paše, vendar jaz sem mirna, ker vem,d a se bom lahko vedno zanesla na straša, da mi bosta pomagala, če mi bosta le lahko in obratno. In če rabim, lažje za to prosim njiju kot pa brata ali celo prijatelje. In isto bom delala pri svojem otroku, če me bo prosila da ji posodim denar, ji ga bom in če me bo prosila, če lahko vrne kak mesec kasneje, ji bom to "odobrila", sploh če imam ta denar na kupčku in ga ne rabim nujno za preživetje. 
