Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Lepotica
Kaj čutiš ob umrlem, je odvisno od situacije in drugih okoliščin.
To pa se verjetno (no, vsaj jaz) čuti že tako, ko umre kdo bližnji, ni nujno, da si v poklicu, ki ima vsakodnevno opraviti s smrtjo.
Npr. je umrl en moj prastric, bil mi je zelo ljub, res super človek, sem bila žalostna, ko je umrl, ampak po drugi strani pa sem to sprejela kot normalno, star je bil 95 let, imel je lep življenje, bil je njegov čas. Kmalu za tem je umrl en moj prijatelj, to me je pa čisto dotolklo, lih en teden, preden je umrl, sva se pogovarjala o njegovih planih za življenje, bil je izreden človek, poln energije, načrtov,... in ob njegovi smrti mi je neprestano rojilo po glavi, kaj vse bo zamudil, tako mlad,.... Potem pa mi je moj dragi rekel, da ne smem tako gledat, da moram gledat, kaj vse je že doživel v življenju, koliko nam je do takrat dal, da je imel lepo življenje, ker je bil obdan z dobrimi ljudmi. In tako je pravzaprav prav. Ne kaj bi bilo, če bi bilo, temveč kaj je bilo. In si to zapomniti, saj vsak mrtev ostaja z nami, v duhu , mislih ali kot del nas, ker nas je s svojo osebnostjo, dejanji spremenil in smo to, kar smo, tudi zaradi tistega človeka. Odvisno pač, v kaj verjameš.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
