giotti
|
Ojla
še na hitro moja zgodba in mnenje:
čez dober mesec bom stara 33, prva nosečnost, splavila v šestem tednu, nato odkrita 1 cm-ska pregrada (po besedah moje ginekologinje, specilaistke na Leonišču, je to velika pregrada), vendar nikoli ne veš, ali gre za kromosomsko napako ali pregrado, nato na veliko informarinje o tem, ali odstranit ali poskusit znova, nato odločitev, da vsekakor ne poskusim več znova, ker je riziko prevelik - ne vem, od kje dr. Pušenjaku statistika 75:25 v prid uspešne donositve, ker sem sama našla strokovni prispevek (avtorji Tomaževič, Ribič, Bokal) z ravno obratno statistiko oziroma še hujšo (83:16 v prid splavov !!!!!!) Po resekciji pregrade se je ta procnt spet obrnil, kot piše v članku (ki je dejankso samo strokoven, ni znanstveni, pa vseeno).
Tule se nahaja ta članek, če katero zanima:
http://vestnik.szd.si/st3-s2/073-075.pdf
Pri odločitvi se po mojem mnenju poleg psihičnih traum, ki jih potencialni splav stoprocentno povzroči, ne sme pozabit, da tudi čiščenje maternice pri splavu (če se zgodi malo kasneje kot na začetku) razteza maternični vrat, da ne govorim o tem, kako pogosto priahaja do vnetij ali celo do nepopolnega čiščenja in je potrebno dvakrat na čiščenje, toej tudi pod splošno narkozo! Potem pa moraš čakati še dva ciklusa, da ponovnio poskusiš...
Nikakor ne govorim v prid operacije še pred nosečnostjo, ampak če bi sama vedela, da imam pregrado, preden sem zanosila, in za vsa tveganja pri tem, po pravici povedano pri svojih letih ne bi niti poskusila. Poudarjam pa leta, če bi bila mlajša, se mi gotovo ne bi tako "mudilo", če me razumete.
Skratka, moja odločitev po tem, ko sem splavila in ko so odkrili pregrado, je bila smo še ta: ali na operacijo ali ne imeti svojih otrok (niti poskušati ne zaradi prevelikih tveganj, kajti tudi celih devet mesec skrbi zaradi te informacije, da imam pregrado, in pa potencialno prezgodnje rojstvo je vse prej kot zaželjeno...). Popolnoma nekaj drugega je, če tega sploh ne veš. Takrat si tudi očitati nimaš kaj! Ker pa sem izredni nasprotnik umetnih posegov v telo in ker nimam neskončne želje po lastnih otrocih (v smislu, če ne bom imela svojih bioloških otrok, mi živeti ni. Delam tudi na tem, da jih posvojim, ker otroke pa bi vsekakor rada imela in to več), sem se zato tudi zelo pozanimala o tej operaciji, dobila različna mnenja, spraševala, šla po drugo mnenje k drugemu specialistu.... in se na koncu odločila:
Zanositi želim vsaj enkrat v življenju, že zato, ker se mi zdi to zelo zdravo za žensko telo, da gre skozi en tak ciklus. Ker to želim, bom opravila poseg, kjer bo le ta najmanj rizičen in invaziven. Zahvlajujoč temu forumu in dekletu, ki je o tem pisalo, sem se odločila za odstranitev pregrade s tako tankim histeroskopom, ki ne raztegne materničnega vratu in zato je nekako bolj varen. Ker mi popolne narkoze tudi nit malo ne dišijo, je še ena zelo pozitivna stvar, da lahko to opravim tudi pod lokalno narkozo. Ker to delajo očitno samo v MB, grem tja v začetku maja in ko pridem nazaj, vam lahko povem izkušnjo. Tudi tukaj v Lj. sem naročena pod splošno narkozo in z debeljšim apartom in si ne bom zaprla vrat, ker res pa je, da ni nujno, da bo operacija v MB uspela. Zaradi najmanj dveh razlogov je lahko neuspešna: mogoče zdravnik preprosto ne bo mogel uspešno odstraniti tako velike pregrade s tako majhnim aparatom in pri mojem po njegovih besedah "zvitem" materničnem vratu z mojim ali pa jaz ne bom zdržala bolečin, ki se v resnici dogajajo v glavi, ki pa si jo bom probala tako sprogramirat, da bom zdržala. No, pojma nimam, kako bo, vsekakor pa se niti malo ne bojim in vem, da je to pravzaprav edina pot do bioloških otrok.
Pa še to mi je zanimivo, da mi je zdaj par prijateljic (oziroma tri punce), nikoli noseče, srednja trideseta leta, reklo, da si je dalo pregrado odstranit v sklopu vseh možnih preiskav pred zanositvijo, ker preprosto želijo zanosit in donosot takoj prvič, ker pravijo, da nimajo časa, da bi se s problemi ukvarjale šele potem.
Pa še to, dokazov za to, da bi pregrada vplivala na sposobnost zanositve ni, je pa močno dokazana povezava na uspešnost donesitve. Tako se mogoče celo zgodi, da se jajčece oplodi, nikakor pa se ne more vgnezdit ali pa se vgnezdi na pregradi in čez par dni že umre, ker ni dovolj prekrvavitve, tako dobiš menstruacijo in niti ne veš, da si zanosila. Mogoče se to dogaja celo leto in potem se laično misli, da ne moreš zanositi zaradi pregrade, v resnici pa samo ne moreš donositi. To je res moje zelo laično mnenje, hkrati pa logično razmišljanje po prebranih milijon člankih, kajti to je navsezadnje mehanska in ne fiziološka "poškodba" rodil, ki z oploditvijo jajčeca po mojem mnenju nima prav nobene veze.
PS Argument, da včasih tega niso vedeli, pa so ženske ravno tako rojevale, pa je tako nepremišljen in neumesten, da ga nimam volje niti komenitirati, čeprav sem to ravnokar storila  . Mogoče samo to, kar mi je ginekoliginja rekla: odstranitev pregrade je do danes edino sredstvo, kako lahko preprečijo tiste splave, zaradi katerih je pregrada pač vzrok, vendar tega itak nikolo ne vedo. Vse, kar vedo, je, da če ima ženka pregrado in hkrati spontane splave, da se možnost za spontani splav z odstranitvijo pregrade močno zmanjša. Samo to, razne tablete in hormoni in počivanje za preprečitev splava, pravzaprav proti naravi, ki želi, da se neko bitje ne rodi, ne morejo pomagati prav nič. In če mene vprašate, si rečem, še hvala bogu, da je tako.
Polno sreče pri zanositvi in donositvi vsem želim, pa da se srečamo na kakšnem bolj svetlem forumu, saj veste, katerem 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ali pa tudi ne. 
Že v naprej hvala za vse odgovore.
) 2,5 cm, operativno odstranjena, zanosit pa nisem mogla iz drugega razloga, tak, da ne vem, če je pred tem imela pregrada kakšno vlogo.
Tudi sama razmišljam, da bom najprej poskušala postat 
brez operacije, če pa ne bo uspelo, pa ... 
Boljše,da bi bila tiho!!!! 
