Anonimen
|
Eemo, z zgornjim postom misliš mene, a ne? Najprej bi se ti rada opravičila. Z nobeno zgoraj napisano besedo te nisem hotela kakorkoli prizadeti. Sem pa ti hotela dati malo materiala za razmišljanje. In še vedno stojim za vsem zgoraj napisanim. Je pa res, da bi lahko tisto povedala tudi drugače, na lepši način in bi izpadlo drugače. Res pa te nisem hotela prizadeti. Tako da, oprosti. Zdaj pa, da grem povrsti. Sem stroga mama? Kaj pa vem, upam da sem stroga (kar se tiče doslednosti, postavljanja omejitev), a hkrati ljubeča in v podporo hčerki. In ja, imaš prav, nisem strokovnjak, menda pa imam pravico izraziti svoje mnenje, a ne? Ni bilo mišljeno žaljivo. In imaš prav tudi glede navidezne sreče. Oz. če obrnem drugače, vse je relativno. Kar je za mene sreča, je za drugega nesreča, kar je meni všeč, je drugemo dolgočasno, ko meni hitro mineva čas, se drugemu vleče. V nebesa ne verjamem, verjamem v to, da imamo samo eno življenje, to, ki nam je sedaj dano in zato je naša dolžnost, da ga živimo tako, da smo zadovoljni s tem, kako živimo. Kako to izponimo pa je stvar vsakega posameznika. Vsak ima svojo pot v socializem (demokracijo, prihodnost,...),... In nikoli se nisem delala norca iz ljudi, ki verjamejo v nebesa, reinkarnacijo, horoskop, če to delajo zato, ker jih to osrečuje, izponjuje, vidijo v temu del svojega življenja. Se mi pa zdi žalostno, ker obstajajo tudi ljudje, ki vzamejo za sveto vse, kar jim nekdo servira, ki nikoli ne podvomijo, zato, ker je lažje, če nekdo drug usmerja njihovo življenje ali da se počutijo sprejeti ali kaj tretjega. Ampak po drugi strani, mogoče je tudi to edino prav, ker se tako počutijo varne in zadovoljne. Ali uporabljaš svojo glavo ali ne, tega pa res ne vem. Kakor tudi ne vem ničesar o tvojem življenju, zakaj in kdaj si se odločil/a za tak stil, kaj ti pomeni, zakaj ne kakšen drug način, kakšni so odnosi s tvojo družino, kaj se je zgodilo, da si izgubil/a vero v srečo in lepšo prihodnost, koliko si star/a... Žal mi je, da te je tvoja okolica vedno znova razočala in pustila na cedilu. Tega si nihče ne zasluži. Vsak bi moral imeti ob sebi nekoga, ki bi ga podpiral in mu ponudil ramo v oporo, ko bi jo potreboval. Lahko še predlagam, da, če bi hotel/a nadaljevati to diskusijo, da preideva na ZS? Da ne svinjava teme. No, kakor hočeš. Pa naj se življenje obrne tako, kot si sam/a želiš.
|