Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: dido
Joj, sem na istem kot ti. mali bo tudi vsak čas star 3.leta, želja oz.misel po drugem otroku je že nekaj časa tu, pa vendar se ne morem odločiti in zbrat poguma za drugega. Grozno me je strah, da bom imela zopet strogo mirovanje ( kar me verjetno čaka, saj sem že prvič imela zelo kratki MV, sedaj pa sem še imela konizacijo ), strah me je kako bom rodila ( rada bi rodila naravno ), strah me je, da bi zopet padla v poporodno depresijo. Poleg tega je bil prvi kar težaven otrok : ni spal, krči, ni se hotel dojiti,... Pa ko se spomnim na vse dneve mojega joka, ko sem morala poslušat kritike in nepotrebne nasvete, ki so mi dajali še dodatne nepotrebne občutke krivde. Joj, kar slabo mi postane... Pa če gledam sedaj : mali je izredno trmast, ipičen, močne volje, ne znam si sploh predstavljati, da bi zraven krotila še enega. Poleg tega se z možem že zaradi enega preveč kregava, pa služba v katero zelo rada hodim, pa končno se prvič v življenju v svojem telesu počutim dobro in zadovoljno, saj sem odkrila način gibanja, ki me izredno veseli, pa.... saj vem, da se sliši egoistično, ampak vse to me drži nazaj. Vendar želja ostaja, čakat ne smem več predolgo ( leta  ), mene je pa strah...Sploh, ko vidim kake svežega dojenčka, vidim, da si res želim še enega, bi ga kar vzela in odpeljala domov . Jaz vedno pravim, da bi imela takoj otroka, če bi mi ga kar prinesli starega tam okrog 3.mesece
Joj, kje si pogum ???
čisto identično stanje med in po nosečnosti, in isto tudi razmišljam ja...s tem, da bi spustila prvih 9 - 12 mesecev. Moja prvorojenka je enaka - trmasta, zahtevna, močne volje...si...ah ja...potem me dobro razumeš. Jz pa tebe tudi
|
Natisni
. Tak je "dogovor". Saj ne rečem, da si ne želim imeti še enega ali pa še 2 otroka, ampak tako hudičevo me je strah nosečnosti. Prvo nosečnost sem zelo težko prenašala, najprej 3 mesece groznih slabosti, potem pa še popuščanje MV in odpiranje v 30. tednu. Rizična nosečnost v glavnem. Saj vem, da ni nujno, da bo tudi v naslednji nosečnosti enako, ampak vseeno se bojim...kaj pa če? Kaj pa če bo enako (popuščanje MV, strogo počivanje,...)? Kako bom v takšnem stanju poskrbela za družino? Ok, saj bi imela pomoč od mami, tašče,...ampak vseeno. 
. 
in lahko gre še kaj bolj hudo narobe, ne samo to, da otrok ne spi...bom počakala, da bom čutila željo po otroku v taki meri kot prvič in potem bo vse lažje. če ne bom, ga pa pač ne bom imela...če bi pa mož vztrajal, potem bi moral narediti vse, da mi zadevo olajša, ne pa da bi bilo vse na mojih ramenih.
