mamuška
|
Draga moja, 3-letnika postvait za več kot POL URE v kot - halo??? SToj sama pol ure v kotu, pa boš videla, kakša večnost je to zate, kaj šele za 3-letnika. Imam 5-letnika, s katerim do rojstva bratca ni bilo nekih nerešljivih težav, bratca ima za umret rad, gorje če rečem samo "lumpek" - je ves v ognju, ampak metalo ga je sto na uro. Ni važno, kako ti misliš, da se mu dovolj posvečaš, otrok je bil 3 leta - VSE svoje življenje!! - center tvojega, očijevega in še kakšnega sveta, zdaj pa kar naenkrat ni več "the one in only", pač je tu še neka štruca, ki se ji vsi "čudijo in divijo", ki ne dela drugea, kot lula, kaka, je in spi (morda še joka) in drži svet v šahu. Pa ne rečt da ni tako - zanj je to TAKO! Če štruca joka, mama skoči, ata skoči (babi, dedi - če jih ima blizu), če on joka, vsak reče "počakaj!" Štruco oblečejo in nafutrajo - njemu naročite, naj SE SAM (!!) obleče, umije, nafutra. In TO JE VELIKANSKA razlika, pa če si ti priznaš ali ne. Ni važno, ali je že prej vse to počel sam ali ne, dejstvo je, da "onemu drugemu,", tisti štruci, TEGA ZDAJ ni treba počet, on pa MORA. Najslabše, kar v dani situaciji lahko narediš je, da začneš trmasto vztrajat, da on to še vedno MORA sam naredit, da še vedno njemu postavljaš ene in iste zahteve, namesto bolj taktične rešitve. Po prvi poti boš imela vedno več problemov (preverjeno!), kot sama vidiš, skuša tvojo pozornost in tvojo pomoč izsilit z močenjem postelje - nikar si ne naredi še več problemov kot jih imaš! Otrok ti jasno sporoča, da se v novi situaciji ne znajde, postal je nesiguren, ne ve več, če je še ljubljen in sprejet - pa ne po tvoji /vajini krivdi ali nesposobnosti- pač pa zaradi nove situacije same, ker ima "tekmeca" za vajino skrb in ljubezen. Kdaj smo našemu 5-letniku nazadnje pomagali pri oblačenju pred rojstvom bratca, se komaj spomnim, po mojem nekje pri 2 in pol. Ampak "nenadoma" je "pozabil", kako se oblečejo gate, majca, oblačenje je začelo trajat po uro in pol, jaz zraven zgubljala živce, pa me je potem prijateljica malo "prizemljila" in mi pomagala, da sem se vživela v kožo svojega prvorojenca. Logično, njemu se je svet zamajal v tećajih! 5let je bil sam, okoli njega pa 4 odrasli, ki jim je bil "alfa in omega", zdaj pa naenkrat konkurenca! In nima veze, da ni za NIČ prikrajšan, da ima kvečjemu še kaj več pozornosti, ker sem pač doma da imava strogo vedno vsaj 1 dan v tednu cel samo zanj, in bla bla bla - nima veze - ON se počuti DRUGAČE in to je treba doumet in razumet. NAmesto ene uro in pol priganjanja in prošnja, groženj in obljub, sem par juter zapored pač pomagala navlečt nase tistih 5 cunj (ne me vprašat, kako idiotsko sem se počutila zraven , ker oblačim 5-letnika!!), ampak ko je na javkanje "mami, pomaaaaaagaj, ne znam gat oblečt" mami pač pomagala (čeprav je klela na potihem v sebi), je nekje 5. jutro sin spet "čudežno" znal oblečt gate - ker se je prepričal, da bo mami tudi NJEMU, ki je menda že velik, še pomagala, če bo rabil. Pa fore s hrano in futranjem (ma ja no!) smo tudi že dali čez, pa ritko smo tudi morali namazat, edino dudo in flašo smo spustili (zaenkrat !), moje mleko pa iz kozarčka pije . POčasi se umirja in počasi postaja gotov, da je tudi on še vedno enako (če ne še bolj) ljubljen in sprejet, kot prej, da je tudi on še vedno enako (če ne še bolj) pomemben, da tudi njega še vedno poslušamo, skratka , da z bratcem ni izgubil, ampak pridobil. To dopovej svojemu otroku! Ne z besedo, ne s kaznijo, ne s stanjem v kotu- s tem ne boš ničesar dosegla, predvsem ne ničesar dobrega in pozitivnega. Čeprav je zelo težko, daj vragolije obrnit na dobro, čeprav VEM, da je izredno težko. Pohvali, pohvali, pohvali in še enkrat pohvali vsako dobro in lepo malenkost, ki jo naredi, naj ve, da ga opaziš, da ne čakaš samo na izbruhe in na priložnosti, da ga okregaš. Nameni mi drobne pozornosti, ki jih nameniš dojenčku, naj kdaj dojenček počaka in naj bo 3-letnik prvi, vzemi si čisto določene ure ali dneve samo zanj, če je le mogoče, če le imaš koga, ki ti vsaj za 2 uri popazi na štruco. Verjemi, da 3-letnik ni zloben in da ne počne vsega tega, ker bi želel mamico jezit, ampak zgolj zato, ker si ne zna pomagat, ker se mu ruši svet pod nogami, pa čeprav ima sestrico rad. On ne sovraži sestrice, sovraži spremembo, ki jo je prinesla, povzročila in s svojimi vragolijami in traparijami se brani pred temi spremembami. Ko bo spet prepričan, da je za mamico in atija še vedno izredno pomemben, ko se bo spet zanesel, da bo opažen, slišan, upoštevan, ko ne bo več deležen zgolj zahtev in pričakovanj, pač pa tudi razumevanja in če hočeš malo (nam morda nepotrebnega!) razvajanja, bo s takim početjem nehal. Preverjeno na lastni koži!! Ne glej na situacijo samo s svojimi odraslimi očmi, postavi se v kožo 3-letnika in na novo oceni situacijo, ap ti bo veliko lažje! Polulal se je - no big deal, Naš se je 3 x, pa je od 2,5 let ponoči suh. V prvih 6 tednih po prihdou iz porodnišnice se je 3x. Nikoli nisem kregala, samo objela sem ga, brez besed umila in preoblekla, edini komentar je bil "se zgodi, samo brez panike". Ko je videl, da je še vedno vse v redu, da ni kregan, da ni jeze, je bilo OK. začel je polžje jest, pa ne morem, pa ne znam - sprva sem se jezila, ga kregala, pa kako velik si, pa dej no, pa a te ni sram - ne, ni ga sram! On išče potrditev. Ko jo je dobil, ko sem ga en teden futrala (obup!!) in se sama sebi zdela kretenska, je spet začel brez problema sam jest, brez packanja, kot prej. Tudi spat je spet začel hodit k nama, iste faze, iste fore - ko se je prepričal, da je dobrodošel, da lahko, da ni "prevelik", je začel spet lepo spat sam. Pa je 2 leti, dve veliki dolgi leti starejši od tvojega hlačmana in razume delovanje 4-taktnega motorja ,. šteje do 1000 in gladko bere, torej bi po vsej logiki moral razumeti tudi kaj v zvezi z mlajšim bratcem. Pa ne razume - mora preverit in se prepričat. Tvoj tudi! Ko se bo, bo spet vse OK. Zato bodi ti pametnejša in ga prepričaj - ne s kaznimi in še manj s tepežem. Pa dobre živce!!
_____________________________
Dva sončka svetita v naši galaksiji!
|