kalbo
|
Kalbo ne zdej tle rožc sadit. Bodo spet ženske mislile, kok mam jest fajn deca, k vse nardi.
Od začetka, ko sva začela skupej živet, sva pospravljala skupej, pa kuhal je, pa kruh pekel, pa....Glih obratno, kot pri nekaterih, ki so mogle može naučit, da se živi skupaj. Potem je prišla pa prva porodniška, pa sem bila jest skoz doma, pa sem večino stvari delala sama. Za ostale pa desetkrat rečt, dej a boš tole naredu, pa spomnt, pa poslušat kok spet težiš. Je že res, da sem bila skoz doma, ampak če ti mož vsaj voljo pokaže, pa se ti zdi ful dobr.
Pol sem pa začela spet v službo hodit, pa so stvari bolj kot ne ostale isto. Zdej sem pa spet na porodniški, pa me prav zanima, kako bo, ko bo konec.
Rožc nisem sadil, če si prebereš malo višje, pa še na parih temah sem to povedal, tko da ne vem, od kje ti to. Prišla je prva porodniška, vsa gospodinjska dela si prevzela sama, ker si mela slabo vest ker si doma, pa diploma, pa nevem kaj te je še matralo, pri perilu si me s polnim naročjem perila ustavila z besedami"bom jest, ker je treba še od tamalga dat." Pol sem se pa razvadil, priznam in vedno sem ti rekel, da sem ti hvaležen za to, kar delaš in tud kle gor sem to velikokrat napisal.
Ko si pa začela spet v službo hodit, pa oba veva, kje sem bil vse poletje in jesen vse do zime. Najprej na enmu fušu, pol pa še na tadrugmu. Po enem večeru, ko sva mela debato o tem sva do tega tud prišla, če se še spomniš. In tistega dogovora takrat sem se držal. Ni vse tako črno, kot si ti zdajle prikazala, upam, če pa je, pol je pa nekaj resno narobe pri nas doma.
L
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
še vedno velja pravilo, da so gospodinjska opravila predvsem žensko delo?! V najboljšem primeru je delitev recimo 65 % ženska, 35% moški. In če je tako bi morale biti srečne! Razumem, da če živiš v hiši in je delo tudi vzunaj, da pač ženska mal več kuha in pospravlja, moški pa recimo kosi travo in podobno. Ampak halo, če živiš v stanovanju pač ni trave zunaj in se mora tisto kar je deliti na pol! Ko sva midva začela živeti skupaj je bil zame to šok - zanj pa verjetno tudi. Jaz sem bila od doma navejena, da smo pri nas vsi delali vse in predvsem pospravljali vsak za sabo. On pa je edinček in je bil navajen da njemu pač ni treba nič. Ampak nič pomeni res nič, niti krožnika za sabo pospravit iz mize. In potem se je začela vojna in seveda učenje kaj pomeni živet v skupnem gospodinjstvu. Da ni samoumevno, da so njegove nogavice in gate oprane in da ni samoumevno, da je kosilo na mizi. Po nekaj mesecih skupnega življenja se je situacija sicer obrnila precej na bolje, ampak še vedno nisem čisto zadovoljna. V mojem primeru lep pogovor na način "lubi, a bi ti men mal pomagal, pa bi midva skupi pospravljala in bi ti tudi sam od sebe kaj naredil.." pač ni zalegel in sem morala težit in še moram težit. Včasih grem res sama sebi na živce ker sem sitna, ampak očitno drugače ne gre. Res je, da bi zdaj ko sva sama teoretično lahko v večji meri sama skrbela za vse, ampak nočem in zakaj bi??? Tudi meni ni užitek s sesalcem letat postanovanju in brisat prah. In tudi jaz grem rajš na sprehod ali pa pogledam kakšen fajn film. Zavedam pa se tudi, da če ga zdaj ne bom navadila, da bo delal vse in da bo 100% sodeloval v najinem gospodinjstvu, da se potem ko bova imela otročka ne bo kar čez noč spremenil. Ko se pogovarjam s kolegicam o tem, mi očitajo da sem preveč sitna in da mu preveč težim. Ampak moj zdaj, če je sam doma, (največkrat) pomije posodo, postelje posteljo in ne pridem domov v razsul, pri njih pa je stvar drugačna. Torej po mojem mnenju je pomembno, da moški dojame, da gospodinjstvo NI žensko opravilo in da, ko nekaj naredi doma, s tem ne pomaga svoji dragi ampak naredi to za to, ker tudi on živi v tem istem gospodinjstvu. Moj je na začetku, ko je kaj naredil, pričakoval eno blazno pohvalo, kot da je to naredil zame. Pa sem mu razložila, da to ni luksuz zame, za katerega se mu moram zahvalit, ampak je to samoumevno da naredi in celo njegova dolžnost... V glavnem, v praksi se nama še vedno velikokrat zatakne, ampak mislim vztrajat in težit dokler ga ne bom navadila, da bo "vzoren" moški. Pa če to pomeni, da sem sitna, sem pač sitna. rajši sitna, kot pa da bom do konca življenja njegova mama. Pa še to, bistveno napako tu itak naredijo mamice, ker svoje sinčke ujčkajo in crkljajo...
(polako se mi je otvaralo levo oko)
. 
