|
RE: Moški, ob katerem sem čisto mehka... 18.12.2007 16:02:15
|
|
|
|
mika
|
eh Tjazy, če bi blo tko preprosto, kot so preprosti tvoji odgovori ... ja, je tako preprosto, kompliciramo ga ljudje. če bi vsi prisluhnili sami sebi, verjemi, da danes ne bi bilo toliko ločitev, toliko trpečih otrok. jaz znam poslušat sebe, vsaj na področju ljubezni . v najstniških letih sem imela en kup fantov, ampak z nobenim nič resnega. tako kot me je hitro uhvatila ljubav, me je tudi spustila- lažni metuljčki. ko sem pa spoznala moža (poznam ga 4dni več, kot sva skupaj )me je totalno zadelo, njega pa tudi . z marsikaterim od tistih fantov bi lahko zabluzila in bi danes že bila ločena, pa nisem. to ni bilo kar sem želela in sem šla naprej. lahko je govorit o najstniških forah in nezrelosti in pošteno kritizirat žensko, ki začuti nekaj kar še ni čutila nikoli prej. če bi pa jo mož na kakršenkoli način doma zlorabljal, bi pa vse hitele z besedami, pusti ga, idi vstran. zakaj ne razumete, da biti nesrečen v neki zvezi, ker moža ne ljubi več, enako biti nesrečen, če jo mož zlorablja. zakaj sta ti dve nesreči po vaše različni? ena potrebuje podporo, druga kritiko. na ta način okolica zlorablja osebo z obsojanjem in zaničevanjem, ker išče srečo. posledice iskanja sreče so hude ravno zaradi tega. en primer: 1. moški zaupa drugemu, da do punce ne čuti to kar bi moral. drugi mu reče:'' eh, jaz do moje tudi ne. sedaj smo že toliko stari(29let), da ne moremo čutit tega kar smo prej. oba moška sta še vedno z istima puncama imajo tudi otroke, ampak da vidiš obraz teh štirih ljudi...za zjokat, res. vdali so se v usodo, ker ne verjamejo v ljubezen. pol pa bo nekdo od teh spoznal nekoga s katerim bi lahko bil srečen, kaj pa potem?
|
|
|