Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: tinkara25 Pogovarjava se že dve leti in se mi zdi da ni stvari, ki je ne bi predelala in on res zelo dobro ve, kako se jaz počutim. Ne zdi se mi da je pripravljen na kompromise, ker mu je najbolj pomembno to, da si on te stvari želi iz srca. Kar pravzaprav razumem. Mislim da je glavni razlog v tem, da ni prepričan v najino zvezo, čeprav pravi, da mu nič ne manjka in da mu je lepo. Vendar v sebi še vedno nosi določene dvome (posledica preteklosti), čeprav pravi, da se jih zelo želi znebiti. Strah ga je, da nama ne bo uspelo, otrok pa vse skupaj samo zakomplicira. Ampak problem je, ker sem jaz zaradi samo še bolj zagrenjena, kar slabo vpliva na najino zvezo in namesto da bi nama bilo vedno lepše, se pojavlja vse več slabih trenutkov, ki pa ne prinašajo nič dobrega... Če bi vedela, da bo prišel čas, ko si bo želel z mano, sploh ne bi bil problem. Ampak bojim se, da je prevelik zajec, da bi se sam od sebe to odločil (tudi za skupno življenje sem bila jaz tista ki je dala pobudo in je trajalo kar nekaj časa da je "popustil", pa nama je zdaj čisto lepo). Ne vem, mogoče si dam še nekaj mesecev ali kaj? Res ne vem..Če ne bi imela nekaj posebnega in če ne bi verjela da sva ustvarjena eden za drugega, sploh ne bi razmišljala Poglej, midva sva bila na istem, samo midva sva skupaj že 8 let. Pred 4 leti je bila kriza ista, isto z moje strani. Dala sva vsak drugemu čas in prišel je tisti čas. Pustimo vse bolezni in težave, zaradi katerih nisem mogla takoj zanosit, vendar do tega je prišlo, brez pritiskov. Celo nepričakovano tisti mesec, ko sva najmanj pričakovala. Zato pa je bilo veselje toliko večje.
|