Anonimen
|
Pozdravljene,punce!
No pa je pršlo tud pri nas do vsega tega česar sm se najbolj bala do neke brezupne situacije,o kateri se ponavadi bere na takih in podobnih forumih.
Bom poskušala na kratko opisat zadevo. Mož ima precej odgovorno in naporno službo in je veliko odsoten od doma,tako da smo kot družina skupaj le za vikende. Najin odnos je že kr nekaj časa precej načet,ni pogovora,razen kar se tiče otrok,...ko pride domov,takoj spet sede za računalnik in se loti dela,dokler sama že ne omagam od čakanja,da se bo pa mogoče le spomnil kako več spregovorit ...ker,kadar sama poskušam in začenjam debato,se mi zdi da sploh nima interesa se pogovarjat. In od tega sem resnično že utrujena,naveličana...najhuje je pa to,da sploh ne vem kaj naj si mislim oz. kaj njemu dogaja v glavi.
Ko ga hočem zjutraj objet in mu dat lubčka,prav ne zdrži v mojem objemu in kot bi me odrival stran. Predstavljam si,da ga torej motijo tud moji dotiki in nasploh moja prisotnost ...
Nekaj dni nazaj je nekako le prišlo do pogovora in je sam povedal,da se je v njem nekaj premakniko,da do mene nič več ne čuti,da še sam tega ne zna opisat,potegnu se je vase,čuti pa da se je spremenil...druge ženske pravi, nima....in lahko rečem,da v to vrjamem. Ker je izgubil voljo do vsega,vse se mu "jebe" (po njegovih besedah),še tuširat se je nehal in tud ko sva nazadnje sexala pravi,da mu to ni blo to....
Sama pa si ne predstavljam,da razpademo kot družina in vedno znova in znova iščem razloge v meni,da sem sama kriva za nastalo situacijo ....mogoče,sem razmišljala, sva šla prehitro živet skupaj...vendar sva se zato odločila obadva. Tako kot tudi za družino. On pa smatra za nazaj,da sva bila tko al tko samo prijatelja in ne kaj več. Čist me je šokiral s tem razmišljanjem! Vendar prej resnično ni bil tak. In tega,da tako gleda na najino zvezo nazaj,nikakor ne morem sprejet
Po eni strani razmišljam,da ima precej načeto psihično zdravje in bi moral pod nujno obiskat kakega specialista na tem področju. Za svoje zdravje ne naredi popolnoma nič iz avta v pisarno iz pisarne v avto (vožnja mu vzame več kot dve uri na dan) iz avta spet domov...in to že kar nekaj let takole po cele dneve. In to se slej kot prej ne konča dobro. Sama ga prav ne spoznam več...je popolnoma otopel,ves čas utrujen,brez volje brez zanimanja za karkoli,brezčuten,strmi nekam v prazno...
Ma ne vem sploh resnično si nisem mislila,da bo prišlo tako daleč. Kaj lahko storim v tem primeru,rada bi mu pomagala,pa imam občutek,kot da si pomoči spoloh ne želi. Bolj ga bom spodbujala naj gre vendarle k zdravniku,bolj se bo rešitev oddaljevala. Samo žalostna sem...globoko v dno duše.
Hvala za vsak nasvet in vsako besedo oziroma izkušnje s kakšne podobne situacije.
|
Natisni
. Potem pa mir do poletja 
