 |
RE: TUMOR SAKRALNE REGIJE, DOWNOV SINDROM, SP...
18.12.2006 10:40:22
|
|
|
|
Medvedka
|
Razumem tvojo bolečino (meni so enkrat delali abrazijo v 11.tednu, ker je zarodek sicer že sam odmrl, šlo pa je za kromosomsko napako), vendar pa nimaš imeti prav za kaj slabe vesti... Glede na to, da si naredila res vse, kar si lahko - namreč da si se pazila, ti res ni treba imeti slabe vesti!
Veš, koliko žensk je (še sama kakšno poznam), ki so zanosile in se celo nosečnost niso prav nič pazile, bodisi zato, ker jim ni bilo všeč, da so zanosile, bodisi, ker enostavno niso bile (so) toliko dovolj zrele ali resne, pa niso imele nobene slabe vesti. Marsikakšna nosečnica namreč kljub temu, da s tem (lahko) škoduje otroku, kadi, pije alkohol ali celo uživa mamila, pa je vse skupaj ne gane. Ironija je, da imajo prav take nosečnice ponavadi neznansko srečo, da potem niti ni nič narobe z otrokom (hvalabogu!), medtem ko se drugim, ki naredijo res vse za svojega še nerojenega otroka, dogajajo hude stvari...
Poglej, če je pri tvojem otročičku toliko napak, mislim, da boš naredila najbolje za vse (tudi za otroka!), če narediš tako, kot ti je svetovala zdravnica, ona bi že morala vedeti... Že z eno samo napako, bi bil otrok zaznamovan za celo življenje, bil bi ubožček, ki bi bil vedno odvisen od svojih staršev, nikoli sposoben samostojnega življenja, na koncu bi končal še v kakem zavodu, ko vidva ne bi mogla več skrbeti zanj oziroma, ko vaju ne bi bilo več... Pa koliko operacij in hospitalizacij bi moral dati skozi, če bi sploh preživel...
Vem, da je še posebno težko, ker sta se morala na koncu sama odločiti za to, da prekineta nosečnost, lažje je, če zarodek že prej odmre, pa vseeno... Če bi zarodek (plod) odmrl kasneje v nosečnosti, bi bilo še toliko težje, poleg tega bi lahko bilo še več komplikacij.
Kakorkoli že, odločila sta se prav, in to imejta v glavi! Odločila sta se v dobro vseh! Čez to bosta morala iti, tako pač je. Lahko ti povem iz svoje izkušnje, da sem takrat po abraziji ful trpela in se bala, kako bo naslednjič. In to me je morilo, dokler ni prišlo tisto "naslednjič". Prav zaradi tega dvoma, ali bo naslednjič vse OK, sem tudi želela poskusiti čim prej, kakor hitro je bilo mogoče, in na srečo je uspelo. Takrat je bilo res vse OK, rodila sem zdravo hčerkico, ki je pravi sonček in ob njej se da pozabiti marsikaj slabega...
Želim ti torej čim prejšnje okrevanje, tako fizično kot psihično, potem pa le čim prej vztrajno zmagi naproti!!!
SREČNO!
Medvedka
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Čeprav vesta, da bi bilo z otrokom nekaj hudo narobe in da po vsej verjetnosti niti preživel ne bi, je odločitev za splav najbrž nekaj najtežjega v življenju večina ljudi - če se znajdejo v takem položaju. Našel se bo kdo, ki bo rekel, da sta še mlada ipd nakladanja, toda bolečina pri 20. ni manjša kot pri 30., 40- letih. Verjamem, da je to za vaju velik šok, saj večinoma še vedno velja prepričanje, da se takšne kromosomske napake pojavljajo starejšim parom. Vendar narava ne izbira - žal. 
...čeprav si verjetno sploh nemorem predstavljati kako velika in močna je tvoja bolečina....
ali 
!
tudi prekinila. AC se dela šele od 16. do 20. tedna. Potem pa še čakaš na izvid. Po 12. dneh so me po telefonu obvestili, da 
