Anonimen
|
V bistvu sem srečna, imam dva otročka, krasnega, toda čustveno dokaj hladnega moža, hišico na podeželju, sanjsko službo....Na službenem potovanju sem spoznala kar nekaj let starejšega moškega in do njega nisem ostala ravnodušna, prav tako ne on. Med nama se ni zgodilo praktično nič, razen grmenja medsebojne energije. Sedaj si dopisujeva, slišiva po telefonu, domenila sva se celo za sestanek, ki pa ga potem ni bilo. Seveda je tudi on poročen, njegovi otroci so par let mlajši od mene.
Nekako sva oba upala...na ne vem kaj, na pet minut divje strasti, odklopa, vesoljnega buma. In potem je on mene postavil na trdna tla in predlagal, da ostaneva prijatelja. Za kar sem mu vsemu navkljub hvaležna. Vendar sem žalostna, ker mislim, da ga imam rada. In on mene. Trenutno se mi zdi, da je vse to iluzija oz. se s tem tolažim.
Vem, da sta moja dva sončka na prvem mestu, nisem pa prepričana, da bom lahko celo življenje živela z nekom, ki je čustveno otopel, hladen...sploh sedaj, ko vidim, da obstajo tudi drugačni, topli, čustveni in življenja polni moški.
Hvala ker ste me brali.
|
Natisni
. 
