Anonimen
|
LP! Ta teden sem v svojem življenju končno obrnila nov list, končno spoznala, da morava z otrokom čimprej stran, nekam na svoje, dokler me živci še koliko toliko služijo. Že pred časom sem poiskala pomoč na CSD, kjer sem imela dolg pogovor z eno izmed prijaznih uslužbenk , ki mi je stvar lepo razložila. (Bilo me je predvsem strah, da mi ne vzame otroka). Svetovala mi je, naj se čimprej odseliva ( tako kot ve tukaj seveda) če imam to možnost. In danes se mi je ponudila priložnost, da vzamem v najem enosobno stanovanje za dalj časa (cena mi sploh ni važna) in bom kr šla. Z otrokom seveda. Policiji me ne more prijavit, ker mati svojega otroka ne more ''ugrabiti''. Dala sem mu nešteto možnosti, in še to, da mu dam na izbiro, ali poka kufre on, ali midva z otrokom. ( sedaj več nič ne grozi da mi bo vzel otroka ). Danes mi je že tretji dan rekel, da naj se ne sekiram, da bo spokal on, potem pa ga drugi dan, ko prideva pač vsak iz svoje sobe, spet zagledam! Mislim, da ni interesent. Sem pa zato jaz! In tako dobro se počutim, tako zelo se velim temu podvigu, ki bo morda edini pameten v tem mojem življenju. In briga me za govorice ljudi, naj reče kdo kar hoče, ne dovolim, da še kdo kdaj pljuva po meni (brez veze seveda). Vas zanima, kje je bila ta kaplja čez rob? Ko je iz sobote/nedeljo zbolel in sem mu merila temperaturo in je pač normalno zraven malo stokal - bolan, siten in nenaspan... O.K. razumem, je pa prišel ON k nama v sobo in mi rekel: Pi..ti..mater... tebi je ravno, če je dete bolno. Ne, ni ga treba pelat k zdravniku, pusti, ti že znaš... On moje mame meni ne bo klel, po vsem kar je naredila za nas, ko nas je vzela pod streho.. ne bi obujala starih spominov. Brez komentarja. GREM O ločitvi pa kasneje, ko se malo poberem oz. ko si spet pridobim informacije kako in kaj.
|