Anonimen
|
Ur+sa, tebe pa že dolgo ni bilo tu, ali pa te samo jaz ne ˝srečam˝. Kakorkoli, letos aprila sem se močno trudila, da bi te prepričala, da tisti splav ne narediš, zato bi ti tokrat napisala samo naslednje. Najprej, sploh ne razumem iz tvojega prvega posta ali sedaj upaš, da bi zanosila ali da ne bi? No, nevermind, na reakcije punc, predvidevam, da želiš. Briga me ne, vendar sem dobesedno šokirana. Ne morem verjeti, da sploh lahko živiš s takšnim človekom, ki je od tebe zahteval, da ubiješ malo bitjece, ki sta ga spočela skupaj. Kako lahko takega človeka sploh ljubiš. In naj ti povem veliko veliko resnico, ki jo lahko potrdi ogromno punc, zgodbe ki jih na RR beremo vsak dan. Zgodbe o partnerjih, ki jim prijatelji pomenijo več kot lastni otroci, ki jim žuriranje pomeni več kot igranje in ukvarjanje z otrokom, žalostne zgodbe mamic, ki si družine ustvarjajo s partnerji, in so sveto prepričane, da jih bo otrok spremenil, da bodo potem odrasli, odgovorni, dobri očetje. In ta resnica je, da otrok partnerja spremeni na bolje samo, če je ta že prej odgovoren in si otroka resnićno želi. Nikoli, ampak res nikoli pa se zaradi otroka ne bo spremenil nekdo, ki si ga ne želi. V upanju, da ne bo trpela spet majhna pikica, v upanju da ne bosta končala njenega življenja, še preden se dobro začne, v upanju da se ne bo rodil še en nezaželen otrok, I rest my case.
|