sonce in smeh
|
Sama še nimam otrok, tako, da ne vem kako bi komentirala. Tudi stalnega prebivališča še nimava skupnega. Sva zaenkrat še vsak pri sebi doma (uradno), ko pa je čas, volja in možnost pa sva skupaj. To je pa skoraj vsak dan. Le, da enkrat spiva tu, drugič tam. Midva se poskušava dogovoriti. Vsak ima neke svoje hobije in neke svoje obveznosti. Sva še študenta, tako, da med šolskim letom živiva skupaj v LJ. On je brez atija in je najstarejši v družini, tako, da kar nekaj stvari pade na njegove rame. Večkrat se zgodi, da ne more priti k meni, zato, če imam možnost pridem jaz k njemu, drugače sem kak dan sama doma in tist čas izkoristem za učenje, ali da si pogledam kak dobr film, visim na RR. Gledam tako, da ko sva skupaj, da čas izkoristiva zase in da kaj skupaj narediva, se cartava, kam greva... ne pa da bo eden gledu Tv, drugi pa pisal zapiske za fax. Sej če je nuja, potem se tudi naredi, samo če se pa le da, je tist čas najin. Pa greva tudi pomagat domačim, samo vse delava skupaj. Draga anonimna, a nimaš res nobene prijateljice, tašče, svoje mame? Da bi z otrokom šla na kavico k eni babici in drugi? Ali ste tako daleč narazen doma? Jaz grem velikrat k tašči na kavo, ali jo pokličem kaj dela, pa če bo za kavo prstavla, da bom čez 15 min pri njej. Tudi otrok bi potreboval družbo drugih otrok. mislim, da v tvojem odnosu s partnerjem manjka svobodo. no on si jo že vzame, ampak moraš si jo še ti. Mogoče jo on resnično potrebuje in potem tisti čas, ki mu preostane 1000000% izkoristi za vaju z otrokom? NE vem, ugotavljam na pamet. Moj gre tud rad na rekreacijo, pa potem pride čist prerojen domov, pa pod tuš potem pa me razvaja sto na uro. ČE bi mu pa težila, da ne sme it, bi bila pa oba slabe volje in ne bi bilo nič iz tega... poskusi si najti nekaj kar tudi ti rada počneš in bosta imela tisti čas vsak zase, pa bo potem veliko bolje, ko bosta prišla skupaj.
|