ronja
|
Moja terapija je bla to, da sem mela par resnih bolezni v življenju, pa zdaj na vse skup malo bolj na izi gledam... Ker ko ne moreš dihat, recimo, te en mail od bivše sigurno ne sekira, verjemi na besedo;) Zdaj pa kadar se začnem iz bilokaterega razloga smilit sama sebi, se spomnim na tiste, ki bi takoj zamenjali z mano (vedno se najde kdo, seveda v gl. imaginaren, hehe:) Recimo, ko mi je bilo norooooo slabo med in sem bruhala vsak ljubi dan vsaj 1x, večinoma pa večkrat, pa sem vmes fasala še pljučnico itd... sem si rekla, madona, ampak tu gor je vsaj 100 punc, ki bi takoj zamenjale z mano in bi jim bilo z veseljem slabo, samo da bi videle tisti dve ... ko se vozim z biciklom v službo ali iz nje in me ujame res hud dež (ali pa se že v dežju odpravim) in sem mokra in me zebe ko cucka, si rečem, da je fino, da mam bicikel, ker je bo tako poti precej hitreje konec - in bom prišla domov ali v službo, nekam na toplo, skratka in si skuhala en vroč čajček, da me pogreje... In si predstavljam, kako so reveži živeli pred 100 leti, ko je bilo povsod mraz, nikjer centralne, skozi okna je pihalo, namočilo jih je pa lih tako, samo tako pogret se niso mogli... ko mi recimo kot zdajle moja mala nikakor ne zaspi že cel dan in hoče ves čas nekaj od mene, si rečem, da je fino, da ji ni treba veliko spat, ker bo tako imela čas v življenju še kaj počet in bo bolj srečna... Glede konkretnega primera pa ne vem, kaj bi si rekla, ker nisem ljubosumna in bi bila kvečjemu vesela, če bi mu bivša kaj napisala, kot sem jaz, če mi bivši čestitajo, zmenjeni smo da se dobimo s svojimi in nekak v tem res ne vidim problema...
|