podnajemnica7
|
Živijo!
Nekoliko daljša izpoved bo to. Bom zelo vesela, če bi bi lahko kdo s prijazno besedo napisal kaj naj storim v dani situaciji. Nekomu se moram zaupati, ker v sebi preveč trpim že leta.
Rodila sem se mladim staršem kot prvorojenka, za menoj pa še edini brat. Ko sem pred 13 leti spoznala fanta s katerim sva še sedaj skupaj sem vedela, da je to tista sreča, ki sem jo do tedaj iskala. Začela sem se res veseliti življenja. Prej nisem bila preveč srečna. Oče in mati sta gospodovalna in ukazovalna. Vedno sta želela imeti vse pod svojim nadzorom še posebej oče, mati je pa vedno vse sčvekala njemu, tako da z mamo nisva imeli nikoli nobenih skrivnosti. Jaz sem že od svojega 10 leta hrepenela, da ko odrastem, da grem drugam. Mami sem že takrat dejala ker sem čutila da v naših odnosih nekaj ni v redu, mami kaj se bova medve oziroma mi sploh pogovarjali ko bom imela čez dvajset let ker se že sedaj nimava kaj pogovarjati. Nikoli ni povedala nobenega vica ali prebrala kake knjige ali filma in povedala zgodbe. Ko sem bila še mala so rekli da se ne smem družiti s fantki in da bom še nastradala. Še sama ne vem zakaj. Nikoli se nisem smela družiti z mladimi, ker me tako niso imeli pod nadzorom, vedno sem morala priti takoj domov. Pa poslušati pa kmalu domov pridi. Vedno so govorili ko sem prišla odzunaj domov kako sem divja, da bi morala biti jaz fant in ne dekle. Pa vem da nisem bila nikoli noben divjak samo ker sem prišla vesela in naspidirana domov to moji mami ni bilo všeč in potem je govorila, da bi jaz morala biti fant moj brat pa punčka ker je kao bolj miren. Pri svojih 30 ni pripeljal še nobene punce domov samo eno prijateljico. In dostikrat ga zanese v gostilne kjer seže po alkoholu. Jaz nisem nikoli pila niti kadila kar on oboje počne kar pogosto. Brat je taka oseba da se mu da oprati glavo. Nikoli ni mislil s svojo glavo in je še sedaj pod velikim vplivom staršev. Ko sem ga videla že pijanega me je zelo prizadelo in sem se ustrašila za svoje brata in sem dobrohotno da bi se to preprečilo to povedala svojim staršem, ker sem se bala da ne bo postal alkoholik, ker sem hotela samo dobro. Potem sta mi pa oče in mati rekla da nič ne vesta o tem in na koncu je vse tako izpadlo da sem bila jaz kriva kaj jaz take govorim, da to pa že ne bo res. Zanimivo je tudi to da mene niso nikoli rinili v cerkev, brata pa k vsem zakramentom. Doma pa se ni nikoli dogajalo nič pametnega, ponavadi smo se kregali za prazen nič. Ali pa če sem imela kaj prav se ni nikoli nihče postavil zame, da bi tudi ostali videli. Vedno sta ali brat ali babica, ki tudi živi z njimi samo prikrito simpatirirala z menoj odkrito pa si nista nikoli nič upala rečt. Ker sem bila tako zatrta v sebi sem začela trpeti. Nisem imela nikogar, da bi mu lahko povedala kako trpim. Ko sem spoznala fanta jim ni bilo všeč ker ni iz bogate familije in so se celo norčevali. Ker moji starši so vse dobili podarjeno in z malo truda in ne vedo kako je če leta varčuješ za svoj bodoči domek. S svojim delom bi zaslužili kvečjemi za 2 sobno stanovanje ne pa to bogatijo, ki jo imajo. Nikoli nisem bila materialist, oni so pa za vsak praznik ali rojstni dan vedno prirejali cele veselice, meni je bilo vedno takrat kar za skriti se, ker mi gre ves ta pomp to kar na bruhanje. Nikoli v najini vezi me niso vprašali po poroki kaj šele če razmišljava o otrocih ali celo zakaj jih še nimava. Tudi njihovi prijatelji me oziroma naju niso nikdar vprašali po tem. Vse je zaradi tega ker nimava rešenega stanovanjskega problema. V tem je razlog. Oni pa bi radi naredili razdor med nama in delajo na tem. Res sem zelo žalostna. Ker zase dobro vem da sem bila vedno zelo poštena, na koncu pa so mi vsi moji čisto vsi obrnili hrbet in nimam več stikov prav nobenih morda 1x mesečno zaradi kake pošte pa še to za 1 minuto. Pridem in grem. Me mati vabi v hišo in ne morem, ker se mi nabirajo solze in jih komaj zadržujem in hitro grem. Ne morem ravnati drugače. Ne bi zdržala v hiši. Skrivno za mojih hrbtom so prepričali babico da je vse svoje premoženje napisala njim in je v strahu pod pritiskom prepisala vse nanje, da je sedaj preužitkarica. Babica ni nikoli marala moje očeta. Ko ke komaj k hiši prišel je že spraševal če bodo tu kaj na njjega napisali pa je dedek dejal da to pa ne saj ga še dobro ne pozna. Pa je dedek rekel sa ima moja hči že dosti podarjeno in to je vajino, pa ni oče tega nikoli prebolel in je vedno govoril da je hlapec in podnajemnik in razne neumnosti. Nihče ne vpraša kako sem. Pretočila sem v teh letih že za morje solz in se sekirala da nisem mogla več normalno dihati in bila že z mislimi na tem da si vzamem življenje. Ne vem zakaj je življenje tako nepravično. Kmalu pa srednji šoli sem šla tudi delat , tako da me dolgo niso doma živeli in tudi hitro sem se odselila to so mi skozi očitali, ker sem šla ker sem si sama tako želela, ker sem bila takrat res srečna da sem samostojna da si samam kuham, perem, likam, ker je bi prej vedno problem ker smo imeli doma pralni stroj in bog ne daj da bi dala fantovo perilo prati v domač pralni stroj, za njih je bilo njegovo kužno. Pa je čisto normalen fant, ni alkoholik ali narkoman. Ne vem kaj je bilo narobe v tem da sem šla, saj me niso nič glede poroke spraševali potem pa govorili da sem se odselila kot ciganka. Z mamo nikoli nisve imeli nobenih pogovorov okoli teh stvari. Vedno sem vedela, da če se bom kdaj poročila sem bom na hitrico in z zelo malim krogom ljudi, ker ne maram pompa kot moji domači. Še ko sem se odselila sem želela vzeli s seboj pohištvo iz svoje sobice, ker pri fantu nisva imela ničesar pa oče ni dovolil. Tako sva dve leti spala kar na jogiju na tleh. Enkrat so pa nenapovedano prišli ker so se ravno peljali mimo pogledat kje živila, ker jih prej še ni bilo in pridejo in vidijo da imava jogije kar po tleh in potem slišim govorice da živiva v ciganariji. Ampak jaz sem bila v tej ciganariji srečna. Nikoli ne bom pozabila kako z viška so hodili po stanovanuju v čevljih. Ni jim kapnilo da bi se sezuli. V glavnem bolano res. Ko sem se hotela kdaj z mamo pogovarjati kar koli nikoli ni nič vedela je totalno nerazgledana ženska, ki se zna pogovarjati samo o kuhi in vremenu ter vrtu. Pri drugih temah pa ostane že brez besed. Je tudi blazno zamerljiva. Oče je pa bil vedno glava družine in kadarkoli sem kaj prosila mamo ali rabila v bistvu vse in če sem prašala mamo mi je vedno rekla ne vem, očeta vprašaj. Sem se počutila, kot da mati takrat nima glave. Zakaj bi vedno moral vse oče povedati. To se mi je vedno zdelo zelo čudno. Ko sem jih prosila, če bi mi pomagali če bi kdaj kaj potrebovala sta mi zabrusila, da naj s fantom delava in šparava in naj pa kredite vzameva kakor sta jih kao morala tudi sama - pa sta vse dobila podarjeno, no morda sta rabila kredit za pohištvo ali avto. Ne pa za stanovanje kot ga bom prisiljena vzeti jaz. Blagor se bratovi bodoči punci ali ženi ker ji verjetno s prstom ne bo treba miglit pa bo vse dobila na pladnju ampak jaz se s tem nočem več obremenjevati. Samo da enkrat dobim tudi jaz z lastnim trudom svoj domek pa čeprav majhen samo da bo moj in da mi ne bodo moglli moji rečt da so kaj zraven dali. Nihče me od mojih ne pokliče več niti brat ali babica, pa sem z njima vedno imela lep odnos in se nisem sregala.
Zakaj je sve postalo tako da nimam več družine? Sama si jo pe še ne upam ustvariti, ker nimam lastnega domeka. Prosim povejte mi svoja mnenja, kaj si mislite o vsem tem. Vsakomur bom zelo hvaležna za spodbudne besede.
LP Tanja
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Tudi jaz včasih še sedaj ne razumem, kako so lahko nekateri ljudje, sploh pa lastni starši tako "zaplankani" in naravnost odrivajo svoje otroke stran od sebe, povzročajo prepire in žalost. Jaz sem dolgo prenašal tako sranje, ne morem drugače reči, pa sem potegnila končno črto- samo enkrat se živi in čeprav je moja mama, mi življenja ne bo grenila, ker tega pač ne rabim. Žal... 
prav si naredila da si šla stran, ustvarisi družino in bodi do svojih otrok dobra in ljubeča, ker sama si vidla in občutla na svoji koži, kako je hudo če so starši proti tebi kar brezveze..............ZELO PRIDNA MAMICA BOŠ PO MOJE!!! 
. 
