beba76
|
Anonimna, napisala si mojo zgodbo. Pred 5. leti sem ostala sama z dvema otrokoma - 2 in 5,5 let. Tudi je odšel k drugi (tega seveda ni priznal), čez par dni pa prišel prosit, da ga vzamem nazaj. NE!!! Takoj, ko je odšel, sem vedela, da je to dokončno, da mi lahko obljublja ne vem kaj, nazaj ga več ne vzamem! In ga nisem. Našla sem si drugega partnerja, s katerim imam še dva otroka in mi prav nič ne manjka - nasprotno, imam vse! Če pa bi ga vzela nazaj, bi pa zmerom živela v strahu, kdaj se bo ponovilo, kdaj ga bo spet prijelo in bo odšel h kaki drugi, če bi zamudil iz službe, ne bi bila mirna....brez zaupanja zveza ne more biti uspešna. Če ti uspe vse oprostiti, pozabiti, iti čez vse in na nek način začeti na novo, vsaka ti čast! Jaz nisem takšna in niti malo ne obžalujem odločitve, ki sem jo sprejela takrat. Pa ni bilo lahko, verjemi mi. Tudi sem ga pogrešala, si potihem želela, da pride nazaj, sproti pa sem se spraševala, kaj s tem pridobim oz. izgubim. Tehtnica se je nagnila v negativno stran (z njegovo vrnitvijo bi bilo kvečjemu slabše) in rekla sem si: NE, zmogla boš sama! Če je odšel, je odšel, ni ga več, ne bo ga več, živi naprej, naredi to zase, za otroka.... Uspelo mi je in ponosna sem na to! Kakorkoli se odločiš, želim ti vso srečo, upam pa, da ti bo moja zgodba pomagala pri odločitvi. Srečno!
|