Ropotuljica
|
Jaz bi glede odvajanja od dude rekla samo to: ko se odločite, vztrajajte. Največja napaka je namreč preizkušanje tisočih variant. Pustiš otroka uro, dve brez dude, kao da je ni več, potem pa mu jo daš nazaj. Tako izgubite vso avtoriteto. Mi smo jo naši dveletnici vzeli pred dvema tednoma, točno na njen rojstni dan. Na žalost. Enostavno je zvečer nismo našli. Pa se je bilo treba odločit. Bilo je hudo, meni se je srce trgalo, ampak vedela sem, da bi bila največja napaka, če bi ji šla kupit novo. Kakšna dva dni sem jo res fejst crkljala, zvečer sem ležala zraven nje. Ko je klicala dudo, sem rekla, da dude ni. Sprejela je razlago, da je duda šla na luno. Tudi ponoči sem bila takoj ob njej, ko se je oglasila. Po kakih dveh dneh sem ugotovila, da me je fajn nagruntala - da če toži po dudi, jo jaz pomilujem. In sem jo enostavno začela ignorirat, ko je omenila dudo, oz. sem ji pozornost preusmerila drugam. Kak 4. dan sem ji celo, ko je rekla, da bi imela dudo, rekla: Kaj je to? In se je začela ful na glas smejat. Po tistem dude ni več omenjala. Zdaj grem zvečer še vedno z njo, ko gre spat, ampak takoj zaspi. Tudo ponoči je spet začela lepo spat. Punce, najprej se odločite, potem pa vztrajajte. Sigurno bo par dni hudo, potem pa bo spet vse po starem. Tudi jaz sem že zelo dolgo razmišljala o tem, da bi ji jo vzela, pa enostavno nisem zbrala poguma za to. Bilo mi je preveč udobno, ko je zvečer šla sama spat in se ponoči ni zbujala. Ampak enkrat je bilo treba.
|