najci
|
Pozdravljena pogumna Alina in pogumna starša!
Sem mamica še ene velike borke, čeprav se je rodila veliko prezgodaj in zelo majčkena. Našo Vesno sem na tem forumu že predstavila, pa še tebi na kratko napišem: rojena pri 22t 6/7, težka 500g, velika 29cm. Tri tedne sem čakala, da je njen zdravnik na EINT prvič spregovoril o njej v prihodnjiku - prve tri tedne je bila vse bitka za preživetje, iz ure v uro, iz dneva v nov dan... Na respiratorju je bila 128 dni, torej več kot 4 mesece. Njeno stanje v tem času je bilo velikokrat zelo zelo slabo in skorajda brezupno, toda če je kdo, sva midva ves čas verjela vanjo in ni se predala. Za največ težav je bil poleg izjemne nezrelosti pljuč kriv odprt Botalov vod (verjetno je tako tudi pri vas?), zato je v tem času preživela tudi operacijo zapiranja Botalovega voda, pa čeprav z veliko težavami... Marsikaj je dala skozi, toda nikoli se ni predala. Bila so tudi oživljanja, pa seveda besede zdravnikov, da ne vejo, kaj bo... Še 10 dni, preden so jo prvič in edinič uspešno odklopili od respiratorja, je stanje izgledalo obupno - kar naenkrat je potrebovala kar 100% dodajanja kisika in ogromne pritiske in pričakovali smo, da bomo v bolnici še mesece... Pa se je stanje naenkrat izboljšalo. Na CPAP-u je bila samo nekaj dni, potem pa na brčicah in v roku 1 meseca sva že bile doma. Seveda še z dodajanjem kisika, toda samo še nadaljnje 3 mesece, zdaj pa smo že od začetka marca brez in veselo uživamo na dolgih sprehodih!
Bodita pogumna! Mi smo na EINT preživeli 5 mesecev in vem, da je težko. So trenutki, ko si neizmerno srečen in so trenutki, ko se ti svet podira pred očmi in samo jokaš in jokaš... Najbolj so mi ostale v spominu besede dr.Babnika, Vesninega zdravnika, ki mi je ob pogovoru po dobrem prvem mesecu njenega življenja rekel, da morava biti pogumna zdaj in še naprej... In enako mi je rekel naslednji mesec in še naslednji... In ko sem ga potem po tretjem mesecu ob novi krizi vprašala: A še kar? Kdaj se bo pa to končalo?, mi je samo rekel: Ja, nikoli. Pogumni morate biti vedno!
Nažalost ti danes verjetno nihče ne more točno reči, kdaj bo tvoja punčka sama zadihala. Meni je bilo lani, ko sva bile v porodnišnici, tako težko razumeti, zakaj mi noben zdravnik ne more povedati kaj konkretnega... Toda vsak otroček je drugačen in nekateri drobceni otročki pač rabijo več časa. Pljučka so organ, ki raste in se razvija celih prvih 8 let življenja, tako da daj svoji punčki čas. Verjemi v njo! Vzpodbujaj jo vsak dan, ko si ob njej pri inkubatorju. To, da je prava borka, ti je že do sedaj v tem najtežjem prvem mesecu življenja pokazala. In borila se bo še naprej, vidva morata pa biti in ostati močna! Ko ji zapoješ pesmico za lahko noč in jo pobožaš, mora tvoja Alina čutiti, da verjameš v njo in da te ni strah... vem pa, kako težko je to...
Če imaš zame še kakšno vprašanje, mi lahko pišeš na privat.
Držim pesti in Vesna pošilja en poljubček pogumni borki.
|
Natisni
