Anonimen
|
Ja, spet tašče! Nimam pojma kako se naj otresem predsodkov oz. kako naj bom bolj uvidevna in razumevajoča. Ali naj sploh bom, moram biti? 
Bom opisala situacijo. Stvar je namreč v tem, da sta tast in tašča po rojstvu, sedaj že nekajmesečne hčerkice, postala vsa medena. Kar ju v bistvu razumem, prva vnukinja, vsa sta raznežena, popolnoma drugačna, sploh tast, ni za prepoznati. Nikoli si ne bi mislila kaj takega, kupujeta ji igračke, oblekice, dasta kar € za plenice, celo zame kaj kupita (šopek ko sem rodila, za materinski dan), za mojega, torej njunega sina tudi. Sedaj bova oba za rojstni dan dobila prav lepo darilo, za vsakega v vrednosti 100€. 
V glavnem sliši se odlično, kajne? Morala bi biti hvaležna. Pa za to tudi sem, da ne bo pomote. Vendar vseeno ne skačem od veselja, ko prideta pogledat vnučko ali ko gremo mi tja. Kar naprej bi jo seveda pestovala, kar meni ni OK, ker je potem tudi sama ne morem imeti vedno na rokah, kadar sva sami doma. Pa ko pridemo in če mala spi, jo začneta kar bezati in rečem na jo pustita, ker spi, pa reče tast, ja sej se lahko zbudi. Pa pravim, da ne, da bo potem jokala, pa reče saj meni je vseeno če bo jokala.
In po pravici povedano, me v principu moti, da bi jo tašča skoz po rokah imela, čist vedno ko se vidimo. Moja mami je tudi ne carta vedno, ko smo skupaj. Pa vseeno, mi je ni tak problem dat komu drugemu kot tašči. Pravzaprav je skoraj iz principa nočem dat, pa ne da bi tako hotela, ne vem sploh kaj mi je. Zakaj ne morem prek tega in res razumet, da jo mata rada? Zakaj mi gre tako na živce ravno, da jo pestujeta onadva?
Plus tega, da mi gredo, kot vsaki ta mladi, na živce njeni nasveti. Vse mi govori, kako je ona delala, ko je bil moj majhnen. Ja, 30 let nazaj! Stvari so se od takrat krepko spremenile! Poleg tega imam občutek, kot da še sodelavke (seveda babja foušarija) kakor malo podpihujejo zadevo, ko jo sprašujejo koliko kaj carta malo, pa koliko se kaj velik vidimo, pa koliko jo pazi,…
Pa da ne boste mislile kakšne zmaj sem, naj povem kako je bilo z njuno dobroto, preden sem rodila. Prej sva bila povabljena na kosilo mogoče enkrat na tri mesece ali dva. Sedaj vsak teden. Pa še to, če imava slučajno druge plane in kosilo odpoveva, se joka , da zdaj pa  ne bo videla.Mojega zna na tak način prav lepo obračati in mu zbujati slabo vest s tem jokom ali slabo voljo, mene pa ne. Pa popustiva, ker nama je hudo, tudi meni. 
Prej nisva nikoli nič dobila kar tako od njiju. (Medtem, ko sta moja starša druga zgodba, jeva tam vsaj 2x, 3x na teden). Pa sej vem, da starši niso dolžni nam dajati popolnoma nič, da je to samo njihova dobra volja. Enkrat ko mi je tašča ene hlače skrajšala (z mojim sva bila skupaj že ene 6 let in že leto dni skupaj živela), mi je to uslugo računala. Ko je šel tast s svoji mami v Nemčijo in nama je poslala vsakemu 50 € za Božička, je od tega denarja vzel nekaj stran za bencin, pa nič povedal, seveda. Pa ni šel zaradi naju gor.  Zelo grdo, kajne?
Zdaj, ko je prišla , pa so se stvari krepko spremenile, samo jaz pa tudi če mi dasta ne vem kaj, ne morem pozabiti to, da mi je recimo računala neko uslugo (tudi svojemu sinu, ker imava itak skupaj denar), kar se mi zdi absurd. Preko tega ne morem in kljub temu, da sta zdaj drugačna, me določene stvari motijo. Tako je ena moja prijateljica enkrat rekla, da ji je šlo na živce samo, kadar je tašča malo imeli na rokah. Jaz sem ista! 
A bi res mogla zdaj kar naenkrat vse slabo pozabiti, samo zato, ker je ju vnučka tako spremenila? Ker sta naenkrat tako dobra in sta se spremenila, se moram tudi jaz? Naj kar pozabim vse od prej? Pa se nikakor do njiju ne obnašam grdo in ju vseeno spoštujem, da ne bo nesporazumov.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) in tam boš morala pač potegnit črto, postavit mejo. Poskusi se s tvojim pogovorit, če je sposoben sam to narest, konec koncev so njegovi starši, če pa ni, boš pa morala narest to sama slej ko prej, preden pristaneš na tabletih za živce. Ma, mogoče malo govorim iz svojega vidika, samo moj se pač ni sposoben postavit na stran svojega otroka in žene, da se slučajno ne bi zameril svojima dvema, pa v končni fazi jaz še kar cincam in si ne vzamem priložnosti za povedat sama, ker mi je tast in tašča ne dasta (sta mojstra v izogibanju takim zadevam), sploh pa vidim, da bo štala, ko bom enkrat začela z vsem, ker v petek sem malo bolj zaropotala in je bila cela štala kaj si upam. Samo bom morala nekje črto potegnit in se osvobodit tega, postavit meje. In enako boš morala ti. 
. 
