Gina
|
Ne, ne razmišljam o tem v smislu, da bi bilo to slabo. Ne bi več želela biti stara 20 let. Pa ne da mi je bilo tedaj tako zanič ali da sem zdaj kaj bolj pametna, sploh ne.... Samo druge reči so se mi tedaj dogajale, kot zdaj in zdi se mi, da je vsako obdobje v življenju namenjeno nečemu drugemu. Nekaj lepega in nekaj težkega je mimo, nekaj lepega in najbrž tudi kaj težkega me čaka. Vsekakor pa nekaj drugačnega. Moje življenje je bilo polno tedaj in je polno sedaj, najbrž bo tudi vnaprej. Fajn mi je, da lahko pogledam nazaj in vidim ogromno reči, ki sem jih storila, preživela, ustvarila. Ampak hkrati ne pogrešam poti, ki so vodile do teh ciljev popolnoma nič. Je pa res neka druga stvar. Ko sem bila stara 20, je bil moj oče 45 in takrat mi je rekel: Draga moja, ne boš verjela, vse življenje se mi že zdi, da sem star 25, moja duša je vseskozi ista, samo telo se nekako stara. Ha, ha, to mi je rekel, ko je bil še tako mlad, meni pa se je tedaj zdel star (leta itak minejo prej, ko rečeš keks, še par let, pa bom sama 40). Vendar je imel prav. Sama se počutim v duši strašno mlada, moj oče jih ima že čez 60, pa ravno nedavno tega sva se pogovarjala o tem njegovem stavku, in še vedno pravi, da se počuti v duši 25. Tudi jaz. To ostane menda do smrti, če le živiš življenje vsaj približno tako, kot ti je pač življenje živet fajn. Hura, leta! Hura za naše duše - itak ostanejo vedno mlade, a ni fajn!
|