NAVT
|
V decembru mesecu sem bila tudi sama pred podobno odločitvijo. Doma imam sicer nekoliko starejšega otroka (2 leti), a pred vrati je začetek gradnje, s katero že tako zamujamo eno leto in smo zato v najemu (beri: metanje denarja skozi okno). Sama sem komaj malo zadiha po prvem porodu oz. bolj po prvem letu in pol z otrokom, pa kup (nepomembnih) planov sem imela zase (privoščiti si kakšno masažo, najesti se tatarskega biftka, začeti z redno rekreacijo, pa obrisati prah z rolerjev in še bi lahko naštevala). Planirala sva več kot enega otroka, a enostavno ta nosečnost je bila prehitra zame. Nekako sem se že odločila, da naredim konec, a sem večer prej ponovno predebatirala, poleg tega so moji starši zagotovili, da bodo stali ob strani (predvsem z varstvom sina), pa še nekaj pripomb me je zbodlo (za pol ali eno leto je nesmiselno prestaviti nosečnost, 2 leti in pol, je fajn razlika med brati-sestrami; vsako leto se hočeš - nočeš riziko za morebitne nepravilnosti v razvoju poveča...). Pa nisem šla po napotnico za splav. Odločila sem se, da obdržim; takrat še nisem vedela, da to pomeni obdržati oba: nosim namreč dvojčka. Vse tisto, zaradi česar sem si želela prekiniti nosečnost, je sedaj še bolj oddaljeno, saj bo vse veliko bolj naporno in težje, a pri sebi čutim, da sem se pravilno odločila. Ne nazadnje je bila odločitev moja. Z možem sva veliko debatirala, on si je otroka želel, vendar ne za vsako ceno. Ves čas mi je zagotavljal, da me podpira v mojem delu odločitve. Nisem proti splavu. Nenazadnje je svobodno načrtovanje družine naša pravica, ki jo lahko izkoriščamo. Ne predstavljam si, da je ne bi imeli. Menim, da je bolje narediti splav, kakor da bo kasneje težava in pregorelost in živčnost... Zase pa vem, da za splav nisem resnično bila prepričana, mislim, da bi me psihično kar vrgel. Dejansko nosimo posledice svojih dejanj, a to ne pomeni zgolj obdržati otroka, temveč tudi napraviti splav. Pa še to, dejansko je z vsakim naslednjim otrokom lažje (ne govorim iz svoje izkušnje, ampak iz pripovedovanj). Naredi tako, da boš sama pri sebi najbolj mirna. Tudi glede službe. Seveda je zadnja stvar, ki naj bi vplivala na tako odločitev, a po drugi strani si ti tista, ki postavljaš prioritete v svojem življenju. In če postaviš službo za prioriteto pred otrokom/družino in ti je tako ustreznejše, tudi prav. Morda se drugim to ne bo zdelo fer, vendar kdo so drugi, da bi ti sodili. Srečno!
|