Anonimen
|
Hmmm... Kako bi začela? A se spomnite tistega "pripetljaja" okrog enega mojega sodelavca - tisto "kao" mojo zatreskanost in potem vašo zafrkancijo, da sva ljubimca? No, upam, da vam je (kljub vsej, na koncu še moji, zafrkanciji) vsem jasno, da nisva ljubimca. Je pa res, da sva full dobra prijatelja. Res dobra. Tukaj pa zdaj nastane tale hecen problemček... Dva prijatelja (ne glede na spol) imata ponavadi tudi željo, da gresta kam skupaj. Torej tudi jaz in on. In nastal je cel problem, kako bi šla midva čisto mirno, prijateljsko, na eno pizzo pred službo, ne da bi nastala iz tega cela panika. A zakaj panika? Kot prvo - sva sodelavca. In kot drugo - delava v takšni stroki, da naju pozna cela Ljubljana. Rezultat? Nikamor ne moreva skupaj, ne da bi bila opažena. Ni problem v tem, da bi imel kateri od naju dejansko kaj skrivati. Po tej logiki naju lahko skupaj vidi kdor hoče in kjer hoče, pa ne bo imel česa videti (razen, če koga zanima, kako se pije kava in je pizza). Problem je v tem, ker vsi vedo, da je on samski in da ima nekaj "pod palcem" (kakor se temu reče), jaz pa malo manj kakor poročena mama dveh otrok. Potem se pa začnejo govorice... Ne skrbi me, kaj bi Kamikaza rekel, ker sta tudi onadva prijatelja. In ker dejansko ni nobenega varanja v igri (niti namenov s katerekoli strani). Je pa res, da mi gredo na živce neresnične govorice in da sem tak karakter, da vsaj glede sebe vedno skušam dokazati resnico. V takšnem primeru pa bi izpadlo to čisto drugače... kakor da se branim, ker bi bila res kriva... pa nisem... Skratka... kako, hudiča, iti v miru na pizzo in kako posledično utišati sodelavce, ki nimajo drugega dela kakor opravljati? Celo tako smotani so, da bi oni dejansko verjeli, da imava res kaj, če bi naju videli sama, kako greva v kakšen lokal ali pač nekaj podobnega...
|