Anonimen
|
Pa mi je uspelo!  Sedeti pol ure in napisati porodno zgodbo!  Napisala je, kot da jo pišem Eli, ker bo šla v knjigico Dnevnik mojega otroštva.
Moja porodna zgodba se pravzaprav začne že nekaj dni pred tistim dnevom D. In sicer na soboto, ko mi ginekolog po CTGju in amnioskopiji naredi še UZ, s katerim nameri, da si težka zgolj 2863 g, čeprav je moja nosečnost že 2 dni čez rok.  Ginekolog je rekel, da je to zato, ker sem se bojda preveč zredila. Do dopolnjenega 8. meseca je šlo gor res samo 9 kg, vendar v zadnjem mesecu sem začela zelo otekati, ne samo v noge, temveč povsod se mi je nabirala voda in skupna teža je bila +15 kg. Samo za opombo, danes, dober teden po porodu, je že vsa ta voda, ki se je v meni nabirala odnesla čisto vse kilograme, ki sem jih dobila med nosečnostjo in sem že na teži pred zanositvijo.
Ginekolog je rekel, da če se ne bo začelo do ponedeljka nič dogajati, v kar je sicer dvomil, naj prideva zopet v ponedeljek zjutraj pred 8. uro v porodnišnico. Prepričana sem bila, da bova ostale kar v porodnišnici in da mi bodo sprožili porod, vendar naju je v ponedeljek po CTGju in amnio, isti ginekolog poslal domov in naročil čez dva dni. 
V torek zjutraj okrog 6. pa sem vstala, da grem na WC in čutila, kot da bi mi malce odtekla voda. Počakala sem še eno urico, zbudila očija in mu rekla, da greva na pregled, da se za vsak slučaj pokažem. V porodnišnici CTG ne pokaže nič posebnega, tebi se je prav lepo godilo v mojem trebuščku, zato mi je tokrat moj ginekolog naredil amnioskopijo in rekel, da je že vse zrelo in pripravljeno na porod in ker sem bila že 5 dni čez rok, je predlagal, da bi naslednji dan prišla v porodnišnico, kjer bi mi inducirali porod. Dodal je, da od mene tako in tako ne dobivaš več nič pomembnega, tako da si pripravljena na prihod v nov svet in da si pravzaprav zelo velika!!! »Kako velika?« sem vprašala, »če ji je vendar drug ginekolog nameril zgolj 2800 g??!!« »Kdaj pa, v katerem tednu?« je vprašal zdravnik. Ko mu povem, da komaj dva dni nazaj, ni mogel verjeti in je rekel, naj pridem popoldan nazaj, da mi bo še sam naredil UZ in se prepričal. In imel je prav! Izmeril te je dvakrat, prvič 4050 g, drugič pa nekje 3900 g.  Tako mi je naročil, naj prideva naslednje jutro ob 7. že v porodnišnico.
Kaj sem doživljala tisti dan? Veselje, srečo, tremo in strah, da bo vse v redu s tabo. Kljub temu, da sem mislila, da ne bom mogla zaspati, mi je uspelo, vendar nisem spala preveč dobro. Vsa sem bila v pričakovanju, v pričakovanju, da te prvič zagledam, slišim tvoj jok, vidim tvoj lepi obrazek, tvoje ročice in nogice, da te povoham kako dišiš in da čutim tvojo toploto na meni, ko te prvič stisnem, objamem, pobožam, poljubim. Komaj sem te čakala! In danes boš prišla! 
Tako me je v sredo, 7. ferbuarja sprejela babica Jasmina in me odpeljala, da se preoblečem, obleke pa sem dala očiju, da jih je odnesel domov, sam pa bo prišel nazaj kasneje, ko se bo porod začel dogajati.
Ob pol osmih sva že bile v porodni sobi, Jasmina mi je dala klistir, sledilo je britje in ob 9. uri me je priklopila na umetne popadke. Eno uro in pol sem sicer čutila rahle popadke, vendar komaj. Bili so tudi redni, na tri do štiri minute, vendar čisto blagi. Vsakih 15 ali 20 minut mi je dozo povečala, vendar jaz sem bila še vedno nasmejana in dobre volje. In potem mi je ob 10.30 odtekla voda, s tem pa so se začeli popadki krepiti , ob 11ih ko je k nama prišel še oči pa so bili že zelo močni in redni na dve minuti.  Nekje okrog 12.ih mi je ginekolog predrl še ostanek mehurja, saj le ni odtekla še vsa plodovnica, odprta pa sem bila že za 6 cm. Jasmina mi je zagotovila, da bom večerjala že v sobi, vendar pa da najbrž ne bom rodila pri njej, saj je v službi samo do 14. ure.
Popadki so bili vedno močnejši in čedalje bolj boleči in kmalu nisem mogla več stati, ampak sem samo še ležala in predihavala, tri popadke na enem in tri na drugem boku. Najhujše je bilo zadnjo uro, ko je tvoja glavica že tako pritskala navzdol, jaz pa sem bila odprta samo 9 cm, čisto malo je še manjkalo in zato nisem smela potiskati. Vmes me je hotela Jasmina zamotiti in me je vprašala, kako bo tebi ime. Tako močno me je bolelo, da nisem mogla reči Ela. Samo pogledala sem očka češ naj on pove. Je pa bila Jasmina res zlata, boljše babice si tudi želeti ne bi mogla. Na koncu mi je masirala križ in me bodrila naj diham, diham, diham. Na eni strani ona, na drugi oči, ki sem ga stiskala za roko, da je imel vso rdečo. Ob pol dveh pa me pregleda še enkrat da mi da žegenj, da lahko začnem potiskati. Vendar ni šlo kar tako hitro, zato sem mogla še tri popadke ležati na boku in kar tako potiskati. Potem pa ponovno na hrbet in ponovno potiskanje. In vmes med potiskanjem sem slišala kako je govorila Jasmina vsem prisotnim naj pogledajo kakšne laske imaš! Tudi oči je pogumno pokukal in mi povedal, da imaš res lepe dolge in goste temne lase. Niti ne vem kolikokrat sem morala potisniti, kar naenkrat so si vsi začeli oblačiti zelene halje, kape in maske, tudi očka. Tako sem vedela, da naju loči še čisto malo, da se srečava in spoznava. 
In res, čutila sem kako me je prerezala, slišala sem da je glavica že zunaj in ob 13.44 si pokukala na svet! Kaj se je potem dogajalo, ne vem, vem samo da so te za nekaj minut položili na moj trebuh in da sem jokala in jokala in te samo božala. Da je očka slikal in prerezal popkovino, se spomnim samo bežno, jaz sem gledala samo tebe in dobesedno tulila od sreče! Potem so te vzeli, izmerili, namerili so ti celih 55 cm, tehtnica pa je pokazala 3930 g, obseg glavice pa 36 cm. Potem te je skoraj celo uro pestoval oči, jaz pa sem vaju samo gledala in občudovala.
Od tistega trenutka dalje je moje najljubše opravilo samo še gledati tebe kako spiš, kako premikaš usteca med spanjem, kako mirno in varno se počutiš v mojem naročju, poslušam te kako dihaš in te opazujem kako se igraš z ročicami ko se prebujaš. Štejem ti prstke in se čudim kako majhni so. Poznam že vse tvoje zvoke od joka do zadovoljnega gruljenja in vzdihovanja ko se mi prisesaš na prsi in si res samo moja. Moja mala sreča, moj mali čudež. In ne, ne bi mogla biti bolj popolna! Ela, rada te imava in hvala ker si naju izbrala za svoja starša.  
Tako, to je moja porodna zgodba, vendar če bo Ela kdaj dobila bratca ali sestrico, meni pa bo spet "grozil" induciran porod, ne bom več tako korajžna in se bom zmenila za EA.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
od sreče...Hijenca čestitke za pogum v porodni sobi 
za Elo 
,ker sem tudi kar sama podoživljala svoj prvi porod,no kmalu me čaka še en 
