paris
|
Oprosti Bejba, ampak, ko preberem, da dva odrasla človeka ne moreta obvladati obnašanja enega 2 letnika padem v smeh! Ne me basat, a ti to resno!? Kaj boš pa pri trinajstih pisala, a da ti po glavi skače mogoče? 
Da se takoj razumemo. Niti slučajno ne zagovarjam nobenega nasilja, ampak ena vzgojna čez rit takole, ko je res nujno, enkrat na leto, se mi zdi pa čisto sprejemljiva.To sem napisala zato, ker se malega očitno ne upaš niti dotaknit. Pa tudi razumem, da so otroci različni, nekateri so bolj naporni, kot drugi, samo en vzorec vzgoje pa obstaja za vse, po moje! Postavijo se pravila in določijo posledice, če se pravil ne upošteva! In smo spet pri doslednosti, če samo govorita, kaj se bo zgodilo in potem ni nič iz tega, se vama mali reži, itak!
Obstaja tisoč načinov, kako takega malega škrata, ki mimogrede že kar dobro ve, kaj se sme in kaj ne, zamotiti!
Ampak spet smo tam, kot vedno! Doslednost!!! Z možem se morata odločiti, kaj je za vaju sprejemljivo obnašanje in kaj ne! In potem se je treba tega res držat! če se reče, da se za mizo lepo sedi, je treba vztrajat, naj bo doma ali pa v gostilni. Čeprav bodimo realni, meni je kristalno jasno, da takle mali ne more pri mizi čakat na kosilo.- a tebi ni? Jaz bi šla z njim ven, pa malo okoli hiše, dokler ne bi prinesli kosila, samo potem bi pa vztrajala, da se lepo je! Pa s sabo bi prinesla kakšno pobarvanko in svinčnike, še odraslim je kdaj dolgčas, pa ne bo otrokom!
Če bi doma ali pa kjerkoli metal stvari bi mu jih vzela in spravila. Če bi se drl brez razloga, ali pa s trme, bi ga nesla v njegovo sobo! Skratka, če je ne, je ne! Vedno! Povsod! Če doma ne sme, ne sme niti pri babici! Vidva morata biti bolj trmasta od njega!
Skratka: doslednost, složnost staršev, postavljanje mej, kazen, nagrada.
_____________________________
Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
nemogoč. Z možem se počutiva totalno nemočna. Nič ne uboga, vse mora biti po njegovo, kar naenkrat ne razume več besedice ne, skratka ne veva več kaj naj narediva. Ne pomaga, če mu prepoveva se igrat, če mu rečeva da bodo šle igračke v smeti, da ne bo šel z nami, če gremo kam, da bo šel spat,..... vse sva probala, on pa se nama smeji in naprej tera svoje. 
(malo za šalo, malo za res). 
"razvajeni" in nas imajo ovite okrog mezinčka (na nogi, se mi zdi). Ker kako bi lahko bili drugače pri drugih ljudeh (npr. naš pri moji mami v varstvu) povsem drugačni kot pa doma? Ker doma je tudi pri nas cel halo - po 10 min, ko prideva domov, je stanovanje tako, kot bi bomba treščila.
.
. 
