Misek
|
IZVIRNO SPOROČILO: Zahi
Ravno mišek daje tukaj široko odprt pogled na vso to debato.. večina vernikov tukaj je pa zaradi tega užaljena.. zakaj ne sme izraziti svoja mnenja, brez da "ne razume".. mogoče pa ti ne razumeš.. ker hočeš vedeti samo tisto kar so te naučili.. svojega pogleda na vse to pa ne sfolgaš, ker se to ne spodobi.. imaš samo pogled katolika.. kar pa ni ravno referenca za vsesplošni pogled na vere..
Za mnoge stvari, ki jih pisem ni potrebno niti najmanjse razumevanje vere, potrebno je pa premoci elementarno logiko. Poizkusila bom pojasniti kaj je tisto kar mene moti na enem primeru. Napis v slovenskem katoliskem tedniku Druzina pod naslovom Ali si cerkev res zatiska oci (zadnja stevilka):
"Dokument Crimen solicitationis iz leta 1962 ni tajen, temveč zaupen in ne daje navodil za primere pedofilije, še manj pa za njihovo prikrivanje. Nasprotno! Škofom daje navodila, kako naj ravnajo v primeru, če duhovnik pri zakramentu spovedi spovedanca zapeljuje v greh zoper šesto Božjo zapoved.
Predvideva kazen izobčenja za zlorabljeno osebo, ki v enem mesecu ne bi naznanila tega kaznivega dejanja pristojnemu ordinariju (prim. kann. 904 in 2368, ZCP/1917). Zlorabljena oseba je pod zagroženo kaznijo dolžna naznaniti omenjeno kaznivo dejanje, pristojna cerkvena oblast pa je dolžna sprožiti natančno predpisani postopek in duhovnika kaznovati. Dokument je sicer prenehal veljati leta 1983, oziroma je bil vključen v Zakonik cerkvenega prava (ZCP), ki je izšel istega leta (prim. kann. 6, 1387; ZCP/1983)."
. Se sami odrasli marsikdaj nismo prepricani v nedoloznost ali “gresnost” nekaterij gest, dotikov, besed, a pricakovati to od otroka, da bo prepoznal spolno zlorabljanje ze v prvem koraku, je nesmiselno. Vendar ce in ko sledijo nadaljni koraki je v najvecji vecini primerov ze zdavnaj rok enega meseca potekel in... ekskomunikacija je ze tu. Otrok je kriv, ker ni prepoznal nesprejemljivega obnasanja in ga prijavil v roku enega meseca. Zato je izobcen iz cerkve. Kaj za otroka, ki dozivi spolno zlorabo pomeni, da potem dozivi se zavracanje okolice v kateri se giblje in za katero ga ucijo, da je avtoriteta si lahko zamislite. Meni se taksno ravnanje ne zdi kot ravnanje v prid otrokom.
”V zvezi s tem je treba omeniti še dva dokumenta: motu proprio papeža Janeza Pavla II. z dne 30. aprila 2001 z naslovom Svetost zakramentov in pismo Kongregacije za nauk vere glede prestopkov in hudih kaznivih dejanj proti zakramentom z dne 18. maja 2001. Oba se sklicujeta na dokument iz leta 1962 Crimen solicitationis in potrjujeta, da so huda kazniva dejanja proti svetosti zakramentov še naprej pridržana Kongregaciji za nauk vere. Kazniva dejanja proti zakramentom so razvrščena v dve skupini: gre za dejanja, ki so bila storjena proti zakramentu evharistije, in tista, ki so bila storjena proti zakramentu spovedi. V sklepu piše, da so kazniva dejanja spolnega napada na mladoletne osebe pod 18. letom pridržana sodišču na Kongregaciji za nauk vere, ki odloča o pristojnosti sodišč in nadaljevanju postopka. Posamezni primer zastara šele, ko zlorabljena oseba dopolni 28 let.”
Dejanje spolnega zlorabljanja je prestopek zoper zakramentov, ki jih je duhovnik ali druga cerkvena oseba dala pred cerkvijo, a spolna zloraba je samo forma v kateri se kaze prestopek, kar jasno govori, kaj je tisto kar v dejanju ima najvecjo tezo. Duhovnik se v osnovi kaznuje zaradi zakramentov, a ne zaradi otroka in ne zaradi skode, ki je otroku storjena. V povezavi z prejsnjim citatom – zato se tudi kaznuje zrtev spolnega nadlegovanja z ekskomunikacijo – ker ni prijavila prekrska zoper zakramenta. Samo tako in samo na ta nacin gledana ta kazen ima kakrsen koli smisel. Ne gre pozabiti, da govorimo o mlajsih otrocih, ki mnogokdaj ne morejo prepoznati dejanja kot zlorabljanje, a mnogokrat tudi ne zivijo v razmerah, kjer bi zlahka povedali kaj se im dogaja in od strani koga se im dogaja. Se premnogokrat duhovnik uziva taksen status v prizadeti okolici, da je dosti tezje verjeti, da je on lahko kaj takega storil, dosti tezje, kot za nekoga drugega.
Potrebno je tudi povdariti, da pod pristojnosti sodisca in nadaljevanje postopka ni misljeno kakrsno koli uradno/posvetno sodisce in uradni/posvetni postopek, temvec samo in izkljucno sodisca in postopki znotraj cerkve.
Smiselno se je vprasati ali zakoni drzave v kateri zivimo in katere drzavljani smo ne veljajo za cerkvene predstavnike?
V clanku Takoj obvestiti Skofa , Druzina (39/2006) pise :
”Kakšno pa naj bo ravnanje v razmerju do državnih nosilcev kazenskega pregona? Smernice pravijo, da se v potrjenih primerih spolnega zlorabljanja mladoletnih oseb osumljencu – če proti njemu še ni bila vložena ovadba –, svetuje, naj se sam prijavi in zaprosi za pogovor z državnim tožilstvom. Če državno tožilstvo primer na podlagi podane ovadbe že preiskuje, škofov pooblaščenec z njim naveže stik.”
Cerkev potemtakem kot institucija, ko je potrjeno z njene strani, da je do zlorabe prislo, nima nobene obveznosti prijaviti to uradnim organom pregona. Taksno ravnanje se sicer v slovenskih zakonih obravnava kot sostorilstvo, prikrivanje. Je pa taksno ravnanje povsem v skladu z znanim staliscem cerkve, da so njeni zakoni nad posvetnimi, kar je potrdil tedaj kardinal Joseph Ratzinger, ki je v pismu ameriskim skofom zapisal (1992): ” Cerkev nosi odgovornost, da se sciti pred izvajanjem skodljivih zakonov”. Zelo zlahka se razume, da so vsi zakoni, ki ne sovpadajo s cerkvenimi ali so celo v nasprotju s njimi, skodljivi. S postavljanjem cerkvenega sodisca kot uradnega, se gubi smisel prijavljanja kaznivega dejanja, tudi spolne zlorabe, saj je primer sodno resen na cerkvenem sodiscu. Poleg tega, vernik je po Kanonu dolzan sprejet odlocitve cerkvenih oblasti im se opkoriti in dejstvovati v korist cerkve. Korist cerkve je pa nedvomno, obravnavati taksne primere tako, da omili posledice, ki so zanjo skodljive oz. resevanje primerov znotraj cerkve in vudrzevanje neomadezevanega obraza pred druzbo.
”Iz povedanega je razvidno, da Cerkev ves čas spremlja kazniva dejanja pedofilije, v zadnjem času pa je dodatno poostrila ukrepe glede ugotavljanja in kaznovanja duhovnikov, ki so storili domnevno omenjena kazniva dejanja. V preteklosti je v skladu s tedanjim splošnim stanjem v družbi marsikateri škof premalo resno jemal opozorila vernikov glede tovrstnih zlorab, danes pa zagotovo ni več tako. Pretok informacij je hiter, najboljši nadzor nad življenjem duhovnikov pa predstavljajo prav verniki.”
Tisti, ki menijo, da je kritika cerkve zaljenje cerkve in vernikov, imajo zdaj priliko spoznati, da je kriticnost tisti vzvod, ki marsikdaj naredi dosti pozitivnega. Stanje v druzbi v kateri obstoja zadostna masa kriticno mislecih, da se ih sploh slisi, privede do spremembe v obravnavanju pojavov in dejanj, v tem primeru spolne zlorabe otrok. Najboljsi nadzor nad zivljenjem duhovnikov so res verniki, vendar tisti verniki, ki se upajo spregovoriti in tisti verniki, ki niso zamudili roka enega meseca, ker ce so ga, niso vec verniki, saj so po potrebi ekskomunicirani.
”Za reševanje hudih spolnih prestopkov bo v prihodnje potrebno zastaviti vse razpoložljive moči v Cerkvi in družbi, še posebej pa v najožjih družinskih razmerjih. Primeri pedofilskih nagnjenj med duhovniki so osamljeni, vendar jih Cerkev ostro obsoja in kaznuje tudi z najhujšo kaznijo, ki je odslovitev iz kleriškega stanu.” (”Za dokazano kaznivo dejanje Cerkev s kazenskopravno sodbo cerkvenega sodišča ali kazenskim dekretom, ki ga izda Kongregacija za nauk vere oziroma škof ordinarij, naloži cerkveno kazen, ki seže do izključitve iz kleriškega stanu.”)
Ne vem zakaj v prihodnje zastaviti vse razpolozljive moci, zakaj pa ne takoj zdaj? V druzinskih razmerjih – seveda, saj se najvec primerov zlorabe otrok zgodi znotraj druzine (cerkev se tudi predstavlja kot bozja druzina svojih vernikov). vendar kako cerkev obravnava ko ima podatke o osebi, ki ni v verski sluzbi, je pa vernik, ki zlorablja otroka? Po enakem postopku znotraj cerkve, brez obveznosti prijave uradnim posvetnim drzavnim organom pregona. Seveda, lahko ga doleti najhujsa kazen – ekskomunikacija, primer je resen, vendar ali je to res zadosti? Spremeni se samo to, da si cerkev opere roke, saj se ne dogaja njenim vernikom. Zloraba pa se ne spremeni ce jo prizadeja vernik ali nevernik. Posledice po otroka so taksne kot so in jih ne omili ekskomunikacija storilca. zapleteno? Ne... cerkev predvsem sciti sebe, kakor zahteva od vseh vernikov, da na prvo mesto, pred lastne koristi predpostavi koristi cerkve. Tako pise v Zakoniku kanonskega prava. Kdor ne verjame, naj ga prebere.
”In kaj po odsluženi kazni, seveda če ta ni pomenila izključitve? Duhovniki, ki so zagrešili spolno zlorabljanje mladoletnih oseb in imajo pedofilska nagnjenja, po prestani kazni ne morejo več delovati na tistih področjih, na katerih bi lahko prišli v stik z otroki in mladimi. Storilec je poleg tega dolžan trajno biti v stiku s pooblaščencem v škofiji, doletijo ga lahko še drugi omejevalni ukrepi, zanj pa se uvede stalno duhovno in terapevtsko spremljanje ter pridružitev neki skupnosti.”
Niti besede o tem, kaj z otrokom, ki je bil zlorabljan. Primeri, ki so prisli v javnost, pa nam pricajo, kaj se s taksnimi otroci zgodi.
”Cerkev glede teh prestopkov ne izključuje obveščanja javnosti, temveč jo celo izrecno zagotavlja, vendar tako, da z iskanjem ravnotežja med nujno preglednostjo in varovanjem zasebnosti ne pride do večje škode za žrtve ali do neupravičene diskriminacije storilcev. V primeru premestitve ali spremembe bivališča duhovnikov, ki so zagrešili spolno zlorabo nad mladoletno osebo, pa mora biti o tem seznanjen novi delodajalec oziroma cerkveni predstojnik, pristojen za kraj ali območje, kamor storilec pride.”
Glede na to, da je za te prestopke odgovoren presojati nekdo, nekje v Vatikanu in da je le ta odgovoren za tovrstne postopke povsod po svetu, kako zgleda ravnotezje med varovanjem zasebnosti in neupravicene diskriminacije je jasno vidno iz dogodkov, ki so si sledili v Bostonski skofiji. Cerkev sama, javnost ni obvestila niti za en tovrsten dogodek. Jasno in kot ze omenjeno, cerkev je dolzna scititi sebe.
”Takšen je torej postopek, ki kaže, da se v Cerkvi na Slovenskem zavedajo teže morebitnih spolnih zlorab mladoletnih oseb in odgovornosti za reševanje teh primerov predvsem v dobro žrtev. ”
Odgovornost za resevanje taksnih primerov ni samo crkvena, temvec je na uradnih drzavnih organih, da resuje taksne primere. Zalostno je, sicer tudi zgovorno, da cerkev ne priznava nadleznost drzavnih organov, ko so zakoni po cerkev ”skodljivi”, priznava ih pa takrat, ko so im zakoni v korist. Pa tudi celo takrat ko drzava (davkoplacevalci) placuje vse zakonske prispevke, placo in/ali pokojnino tistemu duhovniku, ki je otroka/e zlorabil. Tako pridemo do paradoksa, da zlorabljeni otrok v poznejsih letih, vzdrzuje duhovnika, ki ga je zlorabil. kazen ali nagrada? Komu kazen, komu nagrada?
Vse napisano, nima nobene zveze z vero, niti z verovanjem, niti z Bogom. Ima pa veze z ureditvijo cerkve in njenega delovanja. Tisti, ki se ni prebral zakonik kanonskega prava, naj si ga prebere. Mu bo malo bolj jasno kaj cerkev od njega zahteva, saj je celo poglavlje – Verniki , pravice in dolznosti. Za posamicne in bolj podrobne zahteve je treba pogledati pravilnike ( v kolikor so komu dostopni) in se med branjem povprasati kaj pravzaprav napisano pomeni.
Da zakljucim ta post: Nimam nic proti vere, nimam nic proti vernikom. Imam proti organizaciji, ki je sposobna zaradi lastnih koristi izpostaviti otroka v letih ko je najbolj ranjiv, na podrocju na katerem je najbolj ranjiv.
Ureditev cerkve kot institucije nima popolnoma nic z vero in verovanjem. Pogosto nima nic niti s pravicnostjo. Ima pa veliko z vzdrzevanjem aparata, ki je preveckrat namenjen samemu sebi, namesto vernikom in veri.
Zato prosim vse vernike RKC, naj ne bodo uzaljeni ce kdo kritizira cerkev. V veliki vecini primerov, se duhovniki , cekveni dostojanstveniki, nune.... trudijo narediti najboljse kar morejo za vernike, za bozje „stado“, za lacne, za bolne... Nekatere stvari se premaknejo zaradi kritike in „splosnega stanja v druzbi“, ki se ne razvije brez kriticnosti. Za konec se eno vprasanje v razmislek. Ce so zakoni cerkve povsem sprejemljivi in ne potrebujejo kritike ali popravke se vprasajte, ali imate zeljo, da v skladu z staliscem cerkve, da so njeni zakoni nad posvetnimi zakoni v drzavi v kateri zivite? Ali so res ti zakoni bozji ali cloveski, institucionalizirani, napisani samo v necigar imenu (bozjem)....
|
Natisni
