nejcko
|
Abby,
to je pa čisto od človeka do človeka odvisno, kako dojema vso stvar. Meni osebno gre blazno na živce, da me ljudje naslavljajo z gospo, celo vikanje me moti v krogu ljudi, s katerimi imam vsakodnevno opravka. Osebno vsakemu predlagam, naj me tika (no, učenci so druga zgodba), in vsakemu, ki ne ve, ali sem gospa ali gospodična, rečem, da sem uradno sicer ga., po srcu pa gospodična .
Meni osebno vikanje predstavlja neko bariero do človeka, recimo sodelavca, in če ga vikam, to niti najmanj ne pomeni, da ga kaj bolj spoštujem kot ostale, s katerimi smo na ti. Večkrat je prav nasprotno - do njih sem zadržana, uradna, nezaupljiva. Tudi šefa nič bolj ne spoštujem, če ga vikam, kakor ostale sodelavce. Vikanje v tem primeru je zame samo upoštevanje nekega bontona, pravil, nikakor pa mi ne pomeni, da to osebo kaj bolj cenim. Tudi jaz sem obe svoji babici vikala. Z eno sem bila zelo pogosto v stikih in če mi verjameš ali ne, kako sem si vedno želela imeti BABICO kot vsi ostali otroci, babico, ki bi mi bila pač samo babica, moja ena in edina babica, ne pa da jih je bilo neskončno mnogo njih. Jap, tako sem tole vikanje dojemala, ne samo kot otrok, ampak tudi kot najstnica.
Kar se tiče učencev, mislim, da je naša generacija učitelje, pardon tovariše in tršice, veliko bolj spoštovala, kot današnja generacija spoštuje svoje gospe in gospode učitelje. Včasih so tovariše in tovarišice cenili vsi od staršev, učencev in države kot take, današnjih gospodov in gospa (učiteljev) pa ne ceni nihče več . In učitelj ni poklic kot prodajalka, tajnica, cvetličarka ..., ampak je poklic, v katerem se med učiteljem in učencem spletajo veliko globlje vezi. Tudi noben športnik svojemu trenerju ne reče recimo gospod Srečko (Katanec), ampak mu reče trener. Zakaj? Hmm, verjetno zato, ker ta izraz pomeni mnogo tistega, česar gospod ali gospa ne.
Če bi meni učenec rekel gospa - bi bila oz. bi se počutila le kot ena izmed mnogih gospa na tem svetu, ki jih srečuje.
Če mi reče učiteljica (z dodatkom ga. ali brez) - se počutim, da sem zanj odgovorna, da ga vzgajam, učim, ga vodim skozi življenje. Da mi je zanj naložena prav posebna naloga in da on to ve. Sem njegova učiteljica in ponosna sem na to.
In ja, se je zgodilo, da je v kakšni bolj sproščeni debati kakšnemu učencu ušlo tikanje. In, ne, tega nisem vzela za slabo, še opomnila ga nisem; ponavadi se je kar sam hitro popravil. In, ja, se je zgodilo, da je komu "ušla" kakšna nesramnost iz ust, ki je bila namenjena meni osebno, in me je učenec pri tem tudi tikal - tukaj pa se je zgodba odvijala drugače, pa ne zaradi tikanja kot takega, ampak zaradi nesramnosti kot take. Tikanje je bilo v takem primeru le pika na i.
< Sporočilo je popravil nejcko -- 17.10.2006 14:48:05 >
|
Natisni
poleg tega sem se počutila staro in zelo nelagodno, učenci so bili pa tudi zmedeni. 
. 
