Anonimen
|
Tudi jaz se moram oglasiti, ko prebiram tole temo. Naša družina je verna in tudi otroka vzgajamo versko, pa da ne bo pomote v mejah normale. Oba sta krščena, sin je opravil tudi že birmo, hči to še čaka. Pri verouku se ne naučijo nič slabega in tudi ne strinjam se, da tam otrokom perejo možgane. Ja razumem vas tiste NEVERNE, ki gledate na to drugače. Pa tudi če niste verni, verjetno včasih rečete o Bog pomogaj, ali Marija pomagaj. Kako pa je s tem? Ja Bog vam bo pomagal, pa tudi Marija, saj onadva ne ločita ljudi. Tudi ko so Kristusa križali (sovražniki), jih je on imel rad in jim odpustil. Razumem pa tudi to, da nekateri duhovniki res niso tisto kar bi morali biti - pedofilija in podobne svinjarije. Tle se pa človek lahko umakne, ker vsi niso isti in jih ne moremo metati v isti koš. Poznam kar nekaj župnikov, pred katerimi kapo dol. Naša dva otroka sta načeloma kar rada obiskovala verouk, ker tam je veselo, gledali in poslušali so razne zgodbe, pa nogomet, pa družabne igre pa še marsikaj drugega so počeli, kot pa nekateri pravite, da bi jim prali možgane. Ja pride pa tudi čas, ko kdaj otrok reče, da ne bo več hodil k verouku. Pa saj vsak otrok tudi reče, da ne bo več hodil v šolo kajne? Zato pa mnenja so različna in če takrat ko pri otroku nastane kriza, pa če ga starši ne bodo vzpodbujali, ja kam pa pridemo? In ne mi govorit, da naj se otrok sam odloči al bo hodil k verouku al ne. Saj bo pol tud rekel, da ne bo več hodil v šolo in boste starši tudi rekli naj se sam odloči? Al pa k zobozdravniku, al pa na krožke..... Potem tudi posegamo v otrokovo osebnost, ko ga vpišemo na primer v glasbeno šolo, plesne vaje, razne športe in ko reče ne bom več. No dost je zdaj tega ampak neverni nimate vedno prav isto ne kot mi verni. Pa lep pozdrav želim prav vsem vernim in nevernim.
|