smeska
|
Ojej, a še diplomo boš dokončala... kapo dol. Zdaj bom pa res mislila, da sem nesposobna, ker meni ob enem pikecu ne rata vedno, da bi do likalnika prišla. Mi je pa kolegica rekla, da je pri drugem lažje, ker si že navajen, da se vedno nekaj dogaja. Ja mene je najbolj potrlo, ko sem v prvem mesecu ugotovila, da je včasih težko najdit čas še za to, da bi se stuširal, ker smo imeli težave z dojenjem. Zdaj pa se stvari umirjajo in komaj čakam, da bomo začeli z gosto hrano, pa da se bom z njim igrala kaj konkretnega - ati že zdaj gleda katere kocke bi mu kupil Komaj pa čakam tisti trenutek, da bo naš pikec stekel proti meni, razprl ročice in rekel mami... že zdaj, ko se nasmeje se kar topim, kaj bo šele takrat. Glede zunanje podobe ... ne morem verjet, da jo porod toliko spremeni. Vedno sem bila vitka v pasu, zdaj pa ta šlauf - počutim se kot, da ne bi bil moj. Je tudi meni kapnilo, da sam od sebe ne bo zginil. Sem delala trebušnjake, se trudila, da bi jih delala čimbolj pravilno, pa me je začela hrbtenica bolet. Zdaj na veliko hodim okrog in celo pomaga, ker moram še nekaj kilc dol dat. Imam pa grozen apetit, v nosečnosti ga nisem imela. Zdaj se moram pa nazaj držat, ko vidim v omari piškote, pa čokolade... Tek verjetno ni slaba stvar, sam moj možek bi me verjetno vmes prišel kar z avtom iskat. Zadnjič je namreč kihnil in se je mali tako ustrašil, da ga ni pomirila nobena druga stvar kot zizika. Mi smo končno konec z obiski, jih je bilo preveč. Šele zdaj vidim, da je to zelo obremenjujoče. Če bom imela še kdaj kakšnega, bi najraje videla, da jih sploh ne bi bilo. Papa
|