Gina
|
Anonimna, saj te razumem, vendar sem jaz druge sorte. Ko sem točno to, kar ti opisuješ, čutila do svojega prvega fanta, sem z njim prekinila vezo. Nisem mogla. Pa veš kaj, imela sem ga rada toliko, kot imam rada večino ljudi. Moje najbližje pa ljubim. Zelo močno in ne predstavljam si česa drugega. Tisti, ki me poznajo bolj od blizu, ne preko neta, pravijo, da zelo težko spoznaš nekoga, ki bi resnično tako zelo imel rad tako veliko ljudi in tako zelo hitro odpuščal, kot jaz to počnem. Ravno zadnjič sem se spet z eno prijateljico pogovarjala nekaj na zgornjo temo. Vprašala sem jo, kako je lahko ena najina znanka skupaj s svojim možem, če ga nima niti toliko rada, kot imam jaz našo poštarico. Pa mi je rekla, da večina ljudi ne ljubi tako, kot jaz. Da sem ekstrem. Da nekaterim pač taka ljubezen zadošča. Da niti sposobni niso imeti druge tako zelo radi, ker sebe nimajo. Da delam napako, ker sodim po sebi. Da moram pustiti ljudi, da čutijo kot čutijo in da naj pač imajo strahove, dokler jih pač hočejo imet. Najbrž je imela prav. Vse izvira iz strahu. Da če boš ljubil, da boš razočaran. Kako si lahko razočaran, če vzameš ljubezen kot dajanje, kot užitek imeti rad? Ne pričakuješ kaj dosti nazaj, ne daješ ne vem kakšnih pogojev. Kako si lahko razočaran, če ne vzameš vsake reči, ki ti ni všeč, kot katastrofo? Če vzmameš ljudi kot zaslepljene, zmedene, jim ne moreš zameriti. Zameriš lahko samo takrat, kadar jemlješ stvari preveč osebno. Poglej npr. ravno na tem forumu. Ljudje se sekirajo in živcirajo za tako banalne reči, kot je to, ali je nekdo prišel na rojstni dan, ali je tašča nekaj pripomnila bedastega, ali je mama želela vedeti, kdaj bo dobila vnuka.....prosim ne vzamite me osebno tiste, ki ste kaj takega napisale na forum, nič hudega vam nočem s to primerjavo. Razumem vas po eni plati (strah pred nesprejetostjo), vendar sama nisem sposobna tega tako zelo osebno jemat, da bi zaradi tega imela jaz slab dan, niti nisem sposobna toliko zamerit, da ne bi bila sposobna odmerit zelo zelo kmalu. Če nekdo pač nekaj reče ali misli, ni nič hudega. Naj pač misli, kaj pa potem, saj ni treba, da misli tako kot jaz, niti ni treba da je navdušen nad mano, niti ni treba, da je vedno dobre volje, prijazen in nasmejan - toliko se pa moraš imeti rad, da ljudi lahko razumeš in si ne delaš sivih las zato, če je kdo kdaj siten ali kaj malo blekne v tri dni ali celo naredi.
V tem je razlika med ljubiti in ne ljubiti. Jaz tudi v resnici ne morem ljubiti tistega, ki mene ne ljubi dovolj (v partnerskem smislu) vendar tudi z njim ne morem biti v partnerskem odnosu, lahko pa ljubim (v prijateljskem smislu) zelo zelo veliko ljudi - tudi če so me kdaj ali večkrat prizadeli. Čisto lahko.
Še vedno pa sklepam, da lahko ljubiš druge šele takrat, ko ljubiš sebe. Prej ne moreš. Samo v bistvu ni vzroka, da sebe ne bi ljubil, če si sebi sposoben odpustiti svoje kikse.  Torej, če mene vprašaš, samozavest izhaja iz odpuščanja samemu sebi najprej, pa temu, da deluješ v tem smislu, da drugič tega istega kiksa ne narediš. Evo ti začaran krog. V eno ali v drugo smer - ljubiti ali ne ljubiti dovolj.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
tako da bi bila egoist če ne bi dajala 
. Sem taka kot sem. 
ž 
