Jančika_
|
No, tokrat je bilo pri nas takole. Večer pred akcijo sem posesala in pomila stanovanje, si obrila noge, postrigla nohte in oprala lase; Vasja je bil na rednem tedenskem dopustu pri dediju in babici – idealne razmere za rodit torej. Pa še Rijin rojstni dan je bil .
Spat sva šla ob enih in ob dveh sem se zbudila, ker mi je začela odtekati voda. Še v spanju sem vedela, kaj se dogaja, prav plop je naredilo. »Joe, voda je odtekla, greva v porodnišnico.« Nič. Niti mrdnil ni. Sem se zrihtala, zraven ružila kolikor sem lahko in šla še enkrat do njega. »Joe, greva!« In končno reakcija: »Kam?« Madoniš....
G, ki me je sprejela, me je vprašala, če imam copatke. Hm??? Kaj? Ajaaaa, popadke je rekla . Ne, nisem jih imela. CTG je pokazal dva, ki sem ju komaj čutila, ker pa sem bila 3 cm odprta, me je G poslala na klistir namesto na oddelek. Ob treh sem sedla na školjko in takrat se je začelo – popadki praktično od nič na polno. In to ne popadek, premor, popadek – kje pa! Popadek na popadek na popadek...čisto brez premora. Skoraj bi me kap, na to sploh nisem bila pripravljena.
Dvajset čez tri sem čutila, da moram potiskati. Jooooj, kaj pa zdaj? Sestra je rekla, da naj pridem ven ob pol štirih in v mojih zamegljenih možganih se je motalo samo to, da če grem zdaj ven, bom posračkala pol hodnika in sem se modro odločila, da ostanem not . Presvetlila me je misel, kaj če bi potipala, če čutim glavo otročka. In sem potipala in res začutila nekaj trdega (pa ne zunaj, da ne bo koga kap – tam nekje malo bolj notri). Švic je v potokih lil z mene. Ob pol štirih sem zabrisala očala preko sobe na posteljo (v CE so postelja za klistiranje, wc in tuš v istem prostoru); zakaj jih nisem snela že prej, ne bom vedela nikoli. Poskusila sem vstati, ampak mi ni ravno uspelo, tako sem se po kolenih odplazila do tuša .
Od tam pa mi ni bilo več za iti sploh kamorkoli. Res. Komaj sem premagovala nujo po tiščanju, parkrat sem celo kar potisnila. Sploh nisem več zmogla kakšne bistre misli. Petnajst do štirih me je prišla iskat babica, že vsa zaskrbljena, in me je pod marš nagnala v porodno. Se ne spomnim, kako sem prišla tja, vem samo, da ko sem zlezla na posteljo, sem jo zafehtala za kaj proti bolečinam, ona pa je samo rekla, zdaj boste pa rodili.
Ob štirih je v porodno prišel Joe – reveža je pozdravil pogled na moje rojevajoče mednožje (prvič je ves čas stal pri glavi; pač ni ravno rojen mesar). V šestih minutah, ki so minile od njegovega prihoda do dejanskega poroda, mu je uspelo dvakrat sesti od slabosti in obvestiti babico, da želim biti sama v sobi. Mislim, da je bil moj edini trezen stavek v celem večeru, da se ne bi zdaj menila o tem.
Bila sem tako paf, da si še kolen nisem mogla držati sama, roke me sploh niso ubogale. No, pa saj jih ni bilo treba dolgo držati. Dva potiska, pa je bila glava zunaj, pa še en za telo. Kajetan je bil zunaj ob 4.06, velik 50cm, težek 3710g, obseg glavice 35cm (kasneje popravljen na 37,5cm). Tokrat sem ob pogledu na otroka izrekla malenost bolj inteligenten stavek kot prvič, ko sem izjavila: »Lej, ko je zunaj«. Zdaj sem izustila »Fantek moj mali«. No ja, posebej bistro tudi to ni bilo .
G je rekel, da naj potisnem, da porodim posteljico. Prvič smo čakali na popadek, zato sem zdaj vprašala, a kar na suho? Je rekel, da lahko tudi na mokro, samo potisnem naj. Popadkov itak ni bilo več. Popkovnico sem tokrat prerezala sama, Joe je rekel, da je bilo enkrat čisto dovolj. No, in to je bilo to.
Če bi lahko izbirala med prvim in drugim porodom – saj ne vem, kako bi se odločila. Prvi je trajal 6 ur, šel je lepo postopno, čas je bil za meditacijo, počitek, za sredstvo proti bolečinam. Drugi je trajal praktično samo eno uro, ampak vmes ni bilo časa niti za en pošten razmislek. Kar malo prehitro je bilo vse skupaj. Bom morala še razmisliti, kaj je boljše.
< Sporočilo je popravil Jančika -- 17.7.2006 23:19:30 >
|
Natisni
Marusa05, si me prepričala - sem se odločila za drugi porod
