Bejba
|
Pri nas se je začelo to dogajati kašne dva meseca pred porodom. Mali (no, sedaj ta veliki  ) je non stop visel na meni, nikamor brez mene, in tako kot ti praviš, samo mami, mami. Res me je skrbelo kako bo, ko bo prišel še eden, najbolj pa me je skrbelo kako bo, ko bom v porodnišnici. Vedela sem namreč, da bom imela CR, zato sem bila v porodnišnici en teden.
Tisti dan, ko sem šla rodit, sem ga zjutraj še peljala v vrtec. Nikoli ni bilo problemov, ko sem ga pustila v vrtcu, tisti dan pa jok in stok, se me je držal kot klop. Kot da je vedel, da me tisti dan ne bo več domov (čeprav tega še sama nisem vedela, sem šla le na pregled in so me zadržali notri).
No, potem pa sta bila z atijem torej en teden sama doma. Kar pa je bilo več kot super, saj je v tem obdobju ati ratal zakon. Tudi ko sta prišla k nama na obisk, je brez problema šel domov za atijem. Potem mi je bilo pa hudo in sem jokala  (ja, itak so bili tudi hormoni krivi).
Sedaj, ko smo že 2,5 meseca štirje je kar ok, čeprav se mi zdi da me ta večji malo pogreša. Prej sem mu bila na razpolago 24 ur na dan, sedaj pa moram svoj čas razporejati med dva falotka. Tako da je včasih še kriza, ko grem npr. v hišo nahranit malega ali pač ne morem iti s tavečjim kam. Vendar ni tako hudo, da bi se bilo za sekirat. Zaenkrat nam kar dobro laufa, tole usklajevanje. Seveda gre tukaj velika zahvala tudi našemu atiju  .
Upam, da se bo vse zrihtalo tudi pri vas. Pa srečno!
LP; Bejba
_____________________________
Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)
|
Natisni
... sem jo crkljala in crkljala... po kakšnem mesecu je bilo mal boljš, potem po rojstvu aljaža slabš in sedaj ko je mali star skoraj 4 mesece lahko rečem, da je pa spet taka kot je bla in gre njena pot odraščanja spet naprej in ne nazaj.. 
. 
....se tolažim, da vse enkrat mine
he he...
... Malo poporodne depresije... 
