Gina
|
Joj, saj ti ne vem kaj dosti svetovat, ker iz mojih izkušenj, se čisto vsak otrok odziva na kaj drugega. Edino nekaj pa morda vseeno lahko....
Po moje je fino, če že od začetka razmisliš, če mu boš neko reč dovolila ali ne. A veš, saj naš tudi vse sorte proba. In jaz sem tudi utrujena. Danes je tudi brez hlač letal v majčki po stanovanju popoldne, ampak sem se prec odločila, da lahko, da ni tako mrzlo, da tudi ni vredno tega, da jaz pustim vse ostalo, kar sem tisti hip pospravljala, da se bova dajala. Po drugi strani sem se morala ravno tako na hitro odločit, ko je metal igrače po celem stanovanju, da jih bom šla ne glede na delo z njim pobirat, ker jih je metal res povsod. Pa je trajalo ful časa in on ne bi. Jaz pa da on bi. In sva se dajala. Samo tukaj ne smeš potem popustit. Saj pravim, vzgoja je tako naporna reč - fizično in psihično. Meni je tako težko še za igrače težit, pa za milion drugih reči, ko vem, kaj bo sledilo. Zdaj imam že neko strategijo. vem npr. da bo zihr sam zlezel v avtostol in se tudi sam zapel, in to sem pripravljena počakat. Pa še 30 drugih stvari tudi. Tam, kjer pa ni debate, pa ga enostavno dvignem in odnesem ven. Mali tuli in se po tleh meče. Jaz pa ne dovolim tistega in pika. Potem ima še nekaj časa ipični izpad, in čaka, kaj bom jaz naredila. Nehal pa ne bi. Potem včasih pomaga, če ga preusmerim. Ampak ne velikokrat, zgolj včasih. Večinoma čaka, da se ful zjezim in ga odnesem v njegovo sobo. Tam joka tisto minuto, ko je notri in ko pridem ponj, ga vprašam, če bo nehal. In se stisne k meni in neha cvilit. Zdaj smo že tako daleč, da ga večinoma že prej, med trmuljenjem vprašam, če gre v sobo ali bo nekaj drugega delal - mu kar nekaj ponudim, kar si ravno spomnim. Pa se prec odloči, da ne bi šel v sobo. Ja, vem. Ne deluje to na vseh otrocih. Na naši bejbi ni delovalo, nje ni bilo dovolj strah. Ona se je še v sobi drla do nezavesti. Pa nikdar mi ni potem skočila v objem, ampak se je držala name.
Jaz mislim, da je edina strategija, da se odločiš in mu določenih reči ne pustiš, pa če si še tako utrujena. Biti moraš enostavno bolj trmasta kot on. Pri drugih rečeh se pa odloči, da ti je vseeno. Pri tistih pa nikoli ne teži. To da pa prizkuša, do kam lahko gre, je pa čisto normalno, to delajo vsi, samo da eni malo bolj, drugi pa manj. Ampak priznam, da je to obdobje zelo naporno. Vsaka ti bo to rekla, sploh če ima dva majhna na kupu. MOraš imeti energije za hiperaktivca, pa še se zrušiš na koncu dneva.
Aja, veš kaj še jaz naredim, ko tuli: saaaam (že spodaj na stopnišču, on bi luč prižgal). Jaz mu rečem, da lahko prižge tisto pred našimi vrati zgoraj - KO bo prišel gor. Veliko stvari mu rečem na to foro, da bo lahko, KO nekaj prej naredi.
Aha, naš bi tudi cel hladilnik izpraznil. Jaz sem tukaj kar malo huda. Ne dovolim hladilnika odpirat in mu rečem, da bo jedel KO se bo usedel na stol. In potem mu dam na izbiro dve reči in si on izbere eno. Enako je z izbiro hlač ali majice. Pokažem mu dve in si izbere eno. POtem mu rečem, da bo eno stvar sam oblekel, eno mu bom pa jaz in si izbere, katero. Kadar nimam časa, se nič ne pogajam, sem tečna mama in mi je vseeno, če se dere zraven. Ga pač oblečem ob vklopljenih sirenah.
Dobro zrihtaj, pa vleiko energije!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Jaz tudi včasih nima, energije, da bi mu vse pustila da dela sam. Sicer je to OK, da se nauči, ampak takrat, ko se nam pa mudi, pa če sama naredim, je pa jok.
), razbijati z vrati. Včasih mi je tako težko, najraje bi mu samo rekla ja za vse kar hoče, pa vem, da bo potem še slabše... Vem, da je treba vztrajati in bo prej ali slej dojel, da mora tudi on sprejemati kompromise. Ne, tepla ga pa res ne bom - nasploh sem zelo prosi kakšnim drastičnim "vzgojinim" prijemom. No, saj pomagala ti nisem nič... Samo, da veš, da niste edini. 
