Anonimen
|
Od babic in dedka pričakujem, da crkljajo malo Mič. Da so pravi stari starši, topli, razumljivi do vnukinje, da ji pustijo tudi tisto, česar ji jaz ne pustim. Ne razumem tistih, ki pravijo, da stari starši "motijo" njihovo "strogo" vzgojo. Sama mislim, da je tako prav. Starši smo tisti, ki otroke vzgajamo, kar vključuje tudi navajanje na določen red in disciplino, stari starši pa so tisti, ki otrokom dovolijo nekaj več. Tako dobro se spomnim, kako ZELO me je razvajala moja stara mama. Ustregla je praktično vsaki moji želji, se igrala tiste igre, ki sem jih želela, in pustila, da sem Črnega Petra vedno zmagala. Skoraj vsak dan je posebej zame skuhala mojo najljubšo jed. Ker mi dnevni jedilnik ni dišal. Ko sta prišla domov starša, sem poslušala drugo muziko. In plesala po njej. Ker sem vedela, da starše moram "ubogat", stare mame pa ne. Ampak zato danes nisem prav nič razvajena; prej obratno. In zato vsakemu otroku privoščim takšne babice in dedke, te "dobre vile". Občutek, ki so mi ga vcepili stari starši, da je življenje lepo, toplo, dobro, navihano, da so v njem dovoljene naše želje in da se je dovoljeno razvajat, je danes mnogo več vreden od vsake nasilno vcepljene discipline. In mogoče tudi zato od svojih staršev pričakujem predvsem to, da bodo en dober mali Mič. Za ostale realnosti vzgoje bom že sama poskrbela. In tudi zato od njih ne pričakujem, da mi dajo vse materialne pogoje za moje lagodno življenje. Vem, da bodo tu, če jih bom zares rabila. In to mi je dovolj, da imam pogum, da sama pilotiram svoje življenje. Morda bi bilo s kakšnim podarjenim nadstropjem ali milijonom bolj lagodno, bi bilo pa v njem gotovo manj izziva, čara in zadovoljstva, ko mi nekaj uspe narediti sami. Tudi če je to samo na novo pobarvana stena v kuhinji .
|