Anonimen
|
Mojega Jana nikakor ne morem prepričati, da bi pospravljal svojo sobo.
Res je, da mu nikoli ni bilo treba kaj preveč pospravljati - ne za sabo ne za kom drugim. Tudi nobena posebna dela v gospodinjstvu mu niso bila nikoli dodeljena, samo vsake toliko časa je odnesel smeti ali odpeljal Gospo Pes na opravljanje potrebe. Tako, da je po eni strani jasno, da ne pospravlja.
Ampak ker si počasi spravljam svoje življenje v red, bi si rada tudi stanovanje. Kamor pa spadata tudi Jan in njegova soba. Sedaj je prvič, da ima svojo sobo, katere mu ni treba (zaenkrat) z nikomer deliti. Sobo je dobil ob začetku tega šolskega leta in mislim, da temeljito ni bila pospravljena od takrat. Površinsko nekajkrat, ja, z mojo pomočjo, ampak kaj več pa ne. In če se jo je že vsaj površinsko pospravilo, je bila že naslednji dan ista.
Kadarkoli mu omenim pospravljanje, se začne dogajati prava norišnica. Večinoma v trenutku postane zaspan, ne glede na uro dneva, pa čeprav je minuto pred tem še prosil, če se gre lahko igrat v park za blokom. Če ne postane zaspan, ga začne nekaj boleti. Če pa že ne išče takšnih ali drugačnih izgovorov, potem se pa začne metati ob tla, zvijati, zaletavati v vrata in podobno. Vmes pa stalno ponavlja, da ne more, da ne zna, da s emu ne da, da je to beda in še marsikaj drugega.
In ne pomaga nič! Ne lepe besede, ne poskusi podkupovanja (na način - ko boš pospravil, boš nekaj dobil), ne obljube, da bom pomagala pri težjih stvareh in po drugi strani niti vpitje, niti klofuta čez rit niti prepovedi ugodnosti (gledanje TV-ja, igranja igric na računalniku, izhodov na igrišče). Enostavno se usede in reče:"Pa kaj?!"
Pri najboljši volji ne morem cele dneve stati zraven njega s prekrižanima rokama in igrati nadzornika. Imam pa le še preveč drugih stvari za početi. Dokler stojim zraven, mogoče še kaj naredi (ob jamranju, kako je pa njemu hudo in težko in kaj vem kaj še vse), v trenutku pa, ko se umaknem, pa vse skupaj izpusti iz rok. Vrata njegove sobe morajo biti ves čas odprta, da ga vidim vsaj, ko grem mimo sobe. Če se ustavim, hitro nekaj prime v roke in blefira, ko se odmaknem, se pa spet usede.
Jan je star 8 let (letos bo 9) in priznam, da sem glede tega nad njim že čisto obupala. Vem, da je nekoliko pozno, da ga učim reda, ampak pravijo pa, da je vseeno bolje pozno, kakor nikoli. Da bi mu sobo stalno pospravljala jaz - niti pod razno nimam česa takega v načrtu. Da bi stalno gledala razmetano, tudi ne.
Imate kakšno idejo, kaj naj naredim? Kaj mi še preostane?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
