pika74
|
Ojla agnes . Me veseli, da si bolje. Veš zakaj sem te spraševala po letih? Zato, da bi ti povedala, da si še mlada (kot si mi privat napisala v mailu, da ti pravijo drugi). Saj vem, želiš si, da bi bilo čim prej. Pa boli, ko vidiš, kako drugim rata, tebi pa ne. In razumem te, ko te stiska, ko ti povejo, da sedaj pa še 3 mesece ne smeš... in vsak mesec je pomemben. In vsak mesec je težje čakati. Lej - moja zgodba - junija bo minilo 6 let od prvega poskusa. Vmes se mi je že parkrat skoraj zmešalo od velike želje. Za prvih nekaj let se lahko zahvalim za brzinsko hitrost svojemu vrlemu ginekologu, ki je rekel, samo brez stresa pa bo. In njegovi butasti komentarji (kaj je vaš mož po poklicu? A tko... ja potem ima pa jajca kot bik - bo pa kmalu ratalo ). Potem sem menjala ginekologa in tam mi je rekel, par preiskav, če ne bo nič, potem laparoskopija septembra in potem bo ratalo. Pa je nekaj prišlo vmes in ta laparoskopija ni bla septembra ampak več kot pol leta kasneje. Meseci pa bežijo. In potem po laparoskopiji ti dajo 6 mesecev šans, da rata in ker ni, je rekel, zdaj pa gremo na IVF (to naj bi bilo septembra lani). Pa je potem vmes prišel še LEETZ (mislim, da veš, kaj to je)... in takole se je zavrtelo skoraj še eno leto naokoli in sedaj moram maja poklicat za IVF. Ampak spet to ne pomeni, da bo IVF že maja, ampak bo tist D-dan šele nekje junija, julija (če le ne pride še kaj vmes). Pa pol še rečmo, da se v prvo ne prime... pa je še kak let naokoli. Ampak a veš kaj - a sm rekla, kok sm stara - 74 letnik sem - hotla sm rečt tole - jaz se ne sekiram več!!!! Vmes sem še službo zamenjala - ma kaki eno DVE! - eno sem menjala že pred 4 leti, pa vmes grem kamor hočem. Uživam 100km/h! Res je, da sem včasih gledala na mamice s sklonjeno glavo in da sem še posebej gledala prijateljice, ki so imele otroka takrat, ko bi si jih tudi midva želela - in ti so zdaj stari že nekje 5-6 let. In res je tudi to, da še vedno težko primem dojenčka v roke. Nekak nimam srca... zadnjič mi ga je ena na letališču ponudila (tako malo punčko 2 mesca staro ), pa sem rekla, da raje ne, ker bo najbrž jokala.... Drugače se pa ne sekiram. Gledam naprej in živim življenje s polno žlico. Ko bodo otroci (in prepričana sem, da bodo!!!), jih bom pa ljubila z vsem srcem in vso dušo. So mi pač namenjeni malce kasneje. Čeprav, smo še vedno zelo mlade! Tega ne smemo pozabit. Meni se zdi, da bi me bolj stiskalo, če bi bila stara čez 40. Takrat bi mi pa že malo voda tekla v grlo. Čeprav. Pomoje - kolikor se poznam... in kakor sedaj razmišljam - se mi zdi, da bi rekla takole - če jih pač ne bo, bomo pa drugje našli smisel. LA VITA E BELLA. Agnes, pejt na sonček in ne sekiraj se. Tudi otroci bodo prišli. Vse ob svojem času. Lp
_____________________________
Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P
|