Anonimen
|
Saj ne vem, kam postaviti to vprašanje. Zdaj sem nekaj minut porabila, da sem se odločila, kam prilepiti ta post. Upam, da je tu OK.
Torej, tale post se nanaša predvsem na vse drugonosečke in tiste, ki delajo na drugem otročku. Zanima me, kako ste se odločile za drugega otroka?
Jaz sem vedno govorila, da bom imela 3. Pa se je potem zgodilo, da sem imela zelo hud porod in poporodno depresijo in takrat sem se zaklela, da nikoli več. Pa je tudi to minilo in po 11 mesecih sem začela razmišljati o drugem. Pa je prišlo do prepreke, moj mož si več ne želi otrok. On pravi, da je boljše samo eden, ker mu lahko nudi vse in se mu posveča, da včasih nima časa dovolj še zanj, kaj šele za dva. On sam je edinec, pa tako govori, pravi, da ni bil nikoli osamljen in si nikoli ni želel brata ali sestre. Ne vem no.... Ampak mislim, da njega bi še lahko prepričala. Trenutno je v fazi, ko ga daje slaba vest, ker ga res nikoli ni doma. Poleg celodnevne službe še namreč študira in če ni v službi, je v šoli, doma je večinoma le ob nedeljah, pa še takrat se spravi h kakemu privat delu, ker denarja vedno manjka. Pa jaz sem se navadila na tako življenje, me več ne moti. Ko je doma, pa on prevzame otroka in imam jaz malo fraj. Imam pa tudi mamo pri hiši in vedno veliko obiskov, tako da dolgčas mi nikoli ni.
Po drugi strani pa tudi mene obdajajo pomisleki. Včasih je z otrokom naporno, čeprav moram poudariti, da imam zlatega otročka v primerjavi z enimi. Ponoči spi celo noč že od 3. meseca dalje, je vse, kar mu ponudim, je ubogljiv, zelo družaben, nasmejan, nikoli tečen otrok, tako je zaenkrat.
Pa si včasih mislim, kako bi to izgledalo, če bi imela dva. Bi zmogla? Že zdaj zvečer kar padem tja, tako je naporno. Kako bi spali čez dan in kako ponoči? Toliko vprašanj, toliko pomislekov. Moram povedati tudi, da zelo hitro vzkipim in ga včasih tudi po rokici potapkam, če kaj že 100-tič prime pa mu rečem, da ne sme. In potem se vprašam, ali sem sploh sposobna imeti še enega otroka? Ali jih ve tudi kdaj po rokici mahnete? Ali je to narobe?
Drugega otroka si želim, da moj otrok ne bi bil sam, da bi imel družbo, da ne ostane sam na svetu, ko naju enkrat več ne bo. O tretjem več ne razmišljam, kot na začetku, dva pa bi imela.
Saj vem, vse je totalno zmedeno napisano, samo tako je žal tudi v moji glavi. Od vas bi rada samo to, ali je katera šla skozi take faze, preden se je odločila za drugega otroka ali ste vedele takoj, da ga boste imele in se zanj odločile. Niste imele nobenih pomislekov?
Pomagajte mi iz dileme, prosim.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. In čist res.
ne vem, vedno sem govorila da bom imela več otrok - upam da 3 - in ko smo se tako zelo trudili za prvega škrata, je bilo nekako logično da bo še en škrat takoj ko bo mogoče... in očitno se bomo mogli zelo truditi še za drugo pikico.... Glede občutkov pa...vedno ko sem videla otročka, sem se raznežila, zelo sem pozorna na vsakega otroka ki gre mimo mene (vse opazim) in čutim noro željo po dojenčku... 
)
si pravtako želi še enega,vendar ostaja pri tem da si najprej sedaj urediva stanovanje ki sva ga kupila,malo zadihava in potem spet lahko imava še enega
.Komaj čakam.Eden je res preveč razvajen zato bi si rada povečala družino,saj so 
lp,cikica
