tinaaja
|
Vceraj sem prisla iz bolnice... Prejsnji teden so mi na NS ugotovili, da ima plod cisticni higrom, beri od sklapa na glavi do spodnjega dela hrbta je bila tekocinn, na vratu debeline 7 mm. Moznost donositve 1%, za tako stanje pravijo, da je nezdruzljivo z zivljenjem. Torej, ko sva se koncno malo oddahnila, da sva v 12 tednu in da je najvecja panika mimo, sva dobila tako diagnozo. pred tem sem ze 3 tedne lezala doma,ker sem imela v 9 tednu manjso krvavtev in dobila bolnisko in dabroson.. In zgleda, da je bil dabroston "krivec", da je plodek tok casa sploh prezivel.. Narocili so me na ponoven UZ ta ponedeljek, in "na sreco" ni bilo vec utripa, kar so tudi napovedali.. Zakaj na sreco... Ker bi itak morala na prekinitiev nosecnosti, tako se mi vsaj ni bilo treba odlociti, da moram prekiniti se zivljenje. In smo v pon zacelo z UPN... z injekcijami v ritno misico... na tri ure... naj bi sprozile prezgodnji porod - samo abrzija v 13 tednu ni mogoca... groza... boli, stranski ucinki so bruhanje in driska.. ne bom opisovala, kaksne muke so to, ko cakas, da bo maternica izisnila nekaj, cesar si se tok veselil, zdaj bo pa vsega konec.. no pri meni se ni do polnoci zgodilo nic, zato so prekinili z injekcijami. naslednji dan se je G odlocila, da mi vbrizga ucinkovino za izstis ploda tudi v maternico in pol se je cez 3 ure zacelo... popadki na 5 min, cakanje... in tik pred pregedom pri G, sem zacutila, da je prislo do iztisa ploda.. grozno... takoj so me prepeljali v porodni blok in cez 10 min sem bila ze pod narkozo in so naredili abrazijo. pol ure in vsega je bilo konec.. fizicno... vceraj sem sla domov, nic me ne boli, krvavitev ni mocna, skratka fizicno pocutje je OK. o psihicnem pa mi verjetno ni treba pravit.. vem, da bo z vsakim dnem lazje, po eni strani bi najraje vse potisnila v pozabo, zivela naprej.. cez 1 mesec imam pregled pri G, takrat mi bodo povedali tocno napako ploda in tudi sele takrat se bom zacela ukvarajti z mislijo, kdaj zaceti na novo.. 3 mesece ziher se ne.. medtem se bom ukvarjala predvsem s sportom, da dam ven vso to negativno energijo in zalost. nekaj bi pa rekla, za vse, ki so imela ss... meni je na nek nacin zal, da se ni zgodilo prej.. v kolikor narava naredi svoje, je sigurno bolje, da se konca cim prej, tako fizicno kot psihicno se mi zdi lazje, da ne grez cez te umetne postopke. Tudi jaz si pravim, da je bolje da v 13 tednu kot kasneje.. Strah me je tega, kar sem videla in slisala v porodnisnici. Moja diagnoza se vcasih odkrije sele v 20 ali 30 tednu, kokrat kar srce neha delat - kadarkoli v nosecnosti... grozno.. ampak vem, da ne smem o tem tako razmisljat, ampak po tej izkusnji bo to nekaj casa tezko.. bom pa delala na tem in na pozitivnem misljenju. ko bom naslednjic noseca bom predvsem poskusala to, da se do NS ne bom prevec obremenjevala z nosecnostjo, poskusala ziveti cim bolj normalno in se ne navezovat na otrocka.. v koncni fazi je res, kar pravijo specialisti, ce se je dobro zasejalo se bo obdrazalo, ce ne bo pa slo.. to se mi je zdelo zelo kruto, ko sem na zaceku moje nosecnosti slisala, zdaj pa se prevec dobro vem, kaj so hoteli povedat... drugace pa, vidla sem tok lepih, srckanih pikcov v porodnisnici, in vem, da bom kmalu tudi jaz svojega drzala v narocju in ta bo tok poseben, da bom vesela, da imam njega, mojemu angelcku pa bom hodila prizgat svecko v park zvonckov ... upam, da nisem prevec zamorila, filozofirala, verjetno sem prevsem hotela sebe olajsat, svojo bolecino, da izlijem vse na "papir" ... Pa se to: vsa cast sestam v porodnisnici na E oddelku!!! Vsem pa zelim, vso sreco in veselje pri trenutni ali naslednji nosecnosti !!!
|