muki1
|
Naša dvoletnica tudi izsiljuje,še kako, ampak jasno mi je, da ji ne smem popuščat, ker sem potem izgubila to bitko. Čeprav je, kot sama praviš, najlažje popustiti, ker ta jok in cviljenje je nekaj najhujšega, kar lahko mali otrok proizvaja, se trudim in trudim in moj trud počasi rodi sadove. Upam, da se v svojih izjavah nisem prenaglila, ampak občutek imam, da ji z mirnim glasom, lahko že marsikaj dopovem. Lepo jo dvignem, jo gledam v obrazek in jo vprašam, zakaj bi zdaj po vsej sili rada šla recimo dol po stopnicah, če smo vsi lepo zbrani tukaj. Razložim ji, da ne more sama dol, ker ni ograje, da bi se prijela, da bo padla in si razbila bučo, pa bomo morali v bolnico. Naj lepo počaka, da bomo šli vsi skupaj. Pa potem čez nekaj minutk res naredim to, naj vidi, da če ji nekaj obljubim, to tudi drži, vendar ne takoj, ko si ona to vtepe v glavo. No, ZAENKRAT uspeva. Pričakujemo pa dojenčka in takrat se bojim, da se bodo izpadi multiplicirali . Je pa res to izsiljevanje prava bitka z živci, grrrrrrrr.
_____________________________
Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.
|