|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 10:03:25   
Rubin.
Oni dan smo bili na obisku pri kolegih.. In tako seveda nanese debata na otroke, kaj pa drugega. Pa jima izrazim občudovanje in pogum, da imata tri otroke, ko pa je že z enim v bistvu kar dosti dela. S tem ne mislim, samega dela z otrokom (hranjenje, previjanje, umivanje – to je v bistvu malenkost), ampak samo ukvarjanje, iskanje vedno novih idej za igro ipd. S tem da naša sončica sploh ni težaven otrok. Ne joče, kar je v bistvu posledica tega, da ji želje bereva iz oči in ne karakterja, kar mislijo eni, se kar  zna tudi sama zamotiti, najraje pa je pač v najini družbi oz. družbi ljudi in otrok. Pa kljub vsemu zna včasih biti naporno. No pa mi kolegica reče, da sploh ni hudo, da si v bistvu suženj samo prvemu otroku, pri naslednjih pa že veš, da se mu ne bo nič hudega zgodilo, če ga za minuto pustiš samega, če nisi isti trenutek pri njem, ko se oglasi (ne ko joče), če mu pač ne ustrežeš v vsem, kar si želi. Pri prvem, pač dosti ne veš, čeprav te zasipajo z nasveti, smo ljudje tako naravnani, da moramo vse poskusiti na lastni koži. Do neke mere, bi se lahko strinjala z njo. Sicer se jaz za sužnjo nimam (ne vem kako me vidijo drugi, hahaha), ker mi je to največja nagrada, da je vedno dobre volje, nasmejana, igriva, razen seveda ko je bolna oz. zelo, zelo zaspana, takrat včasih tudi pojokca, ampak potem kar zaspi.
No dovolj o naši sončici.
Kaj pa ve mislite? Smo res sužnji prvemu otroku?
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 10:12:08   
žužu
sužnji? ne.

je pa res, da je povsem drugače, če imaš enega otroka ali pa tri. sliši se mogoče hecno, toda z enim imaš več dela.

(odgovor članu Rubin.)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 10:14:20   
Dejča
Suženj si v tolikšni meri, kot (si) pustiš. Če otroka vzgojiš v odgovornega in samostojnega človeka, najbrž nisi njegov/njen suženj. Če pa ne more biti pet minutk brez mame/očeta, pa najbrž siuser posted image . Čeprav nekaterim mamicam to čisto odgovarja, da njihovi user posted image  ne morejo niti minutko brez njihove prisotnosti. Sama sem vesela, da je naša pikica lahko tudi z drugimi ljudmi dlje časa (tudi po uro, dve), pa čeprav je stara 8 M in lahko midva včasih tudi odklopiva ter greva v kino, gledališče. Ne strinjam se s prepričanjem, da potem do otrokovega 15. leta nič ne moreš in ne smeš, ker je pač otrok na 1. mestu. Tudi meni je moja user posted image  (poleg mojega moža) napomembnejše bitje pod soncem, toda tu sem tudi jaz s svojimi potrebami. Takšna je bila tudi moja mami - in verjemite mi, da to najbolj cenim in spoštujem pri njej. Da sem vedno vedela, da bi zame vse naredila, toda da ob tem ni postala moja sužnja. Če otrokom namreč - po domače rečeno - vse k riti prinesemo in vse namesto njih naredimo - nas ne bodo cenili. Ne, celo nasprotno - do staršev imajo takšni otroci ponavadi poniževalen in omalovažujoč odnos.

(odgovor članu Rubin.)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 10:23:52   
Magi*
mojo pupo imam nadvse rada, vendar ne ustrežem vsaki njeni kaprici in se ne igram non stop z njo in se ne trudim, da bi bila vseskozi dobre volje in nasmejana.

otrok mora vedeti, da v življenju ne bodo vsi vkup skakali, da bi zadovoljili njegove potrebe, da se mora znati imeti dobro tudi sam v svoji družbi. skozi igro se pa itak otroci učijo in, če jim jo mi preveč organiziramo, jim ne dovolimo, da se jim razvije domišljija. pa imam (za zdaj) le enega otroka. priznam, včasih je tudi naporna.

morda se tole bere, kota da se ne ukvarjam s svojim otrokom, vendar to ni res. jaz pač delam tako, kot se meni zdi prav.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

(odgovor članu Rubin.)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   [Brisano sporočilo]
15.3.2006 10:25:00   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu Rubin.)
  Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 10:52:41   
dory
Ja vem kako je to...moj mali se je rodil prezgodaj, imel je hude razvojne tezave, jest ni mogel...skratka zdravstvenih tezav vec kot prevec, zato sem se podredila cisto njemu...on je postal prioriteta mojega zivljenja..kje sem bila jaz...ne vem...ob tem sem mu zelela le najboljse, da bi imel lepo otrostvo...in ob tem naredila veliko napako...tamal se je po prvem letu zivljenja opomogel in zacel vse skupaj izkoriscati sebi v prid...vedno bolj sem postajala suznja...prislo je do te mere, da me je imel popolnoma v oblasti....potem sem naredila konec...zavoljno njega in za njegovo dobro...sicer se trudim sto na uro, ampak meje mora poznat tko al drugace...je trdo delo a se obrestuje...

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 10:57:20   
Anonimen
Ja, tvoja prijateljica ima kar prav. O.K., suženj je malo karikirana beseda, ampak načelno ima prav.
In ja, Tbor je včasih res prepričan, da sem njegova sužnja. Ampak se ne pusim, se borim z vsemi štirimi.user posted image

(odgovor članu dory)
  Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 11:32:24   
lelaval
Če si suzenj otroku, je to zato, ker sam sebe nimaš dovolj rad in se pustiš malemu bitju, da te ovija okoli prsta. Res, da se ti s prihodom otroka zivljenje spremeni, a to ne pomeni, da se mu moraš podredit. Otrok mora spoznat, da kdaj pa kdaj mora počakat. Pa ga s tem ne zanemarjaš, če takoj ne skočiš in ugodiš njegovim zeljam. Ko je še čisto majhen, je normalno, da ga ne pustiš jokat, saj je tak otrok še popolnoma nebogljen in odvisen od staršev (predvsem mame, če mislimo dojenje). Kasneje pa, ko ze razmišlja, pa lahko to s pridom in še kako izkorišča, če le starši to dopuščajo. Poznam tudi take primere - kaj si bo otrok zazelel, bo mama takoj skočila in ji ugodila.
Midva pa se ne pustiva tako motat okrog prsta malim 'smrkavcem' .

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

(odgovor članu Rubin.)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 15:52:26   
kati*
če želiš in pustiš vsekako si - pa ne samo prvemu, tud drugemu in tretjemu.
Ob tem se mi pa bolj smilijo otroci: prvič zato, ker mama govori o suženjstvu pred njimi in drugič, ker jim s tem, da jim ustreže v vsem sploh nič ne koristi, kvečjemu škodi.

_____________________________

lp, K

(odgovor članu lelaval)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 16:49:26   
Rubin.
Joj, nisem mislila tako zares oz. dobesedno suženj. Razprava je postala čisto resna. Sej tudi kolegica ni mislila tako, kot je videti. V bistvu je bil govor o tem, da greš na vsak migljaj k posteljici pogledati kaj se dogaja, da na vsako oglašanje takoj odgovoriš oz. pritečeš k otroku, v bistvu, da takrat ko ne spi si non-stop z njim, ga zabavaš ipd. Debata je bila o tamičkenih (naša je stara 7,5 m). Verjamem, pa da to pusti posledice in ko je večji pač ima večje zahteve. Ampak, meni se v srce zasmili, če jo pustim ležati, pa me gleda z tistimi žalostnimi očkami, ki mi govorijo: mami vzami me v naročje. Nikoli pa se ne dere ali pa vzganja ipiko, kot bi rekli mi iz Mb. Da pa bi vse naredila namesto nje, ne o tem se nisva pogovarjali. Moje mnenje je da ko otrok lahko oz. je sposoben (cca. 2,5 -3 leta), že lahko sam pospravlja igrače itd. Tako, da ni pogovor tekel v to smer, da bi bili sužnji v tem smislu. Ker pri nas vsak pospravlja za sabo, pri njih prav tako. Pa tudi glede igre, sva istega mnenja, da se otroku pomaga, ampak zmaga mora biti njegova, saj drugače ne more biti nase ponosen, a naj bo na mene, ker znam sestaviti dve kocki? Ne nisem, mislila tako zares, to o suženjstvu. Ampak bolj to da misliš, da otrok ne more 2 minuti brez tebe, pri naslednjem pa že veš, da zmore tudi dlje časa brez tebe.
Super pa je če to veš že pri prvem, tako kot sem zaznala iz zgornjih postov, bravo ve.

(odgovor članu kati*)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Sužnji svojim otrokom?
15.3.2006 16:58:59   
soncek&luna
jaz moram rect, da moj skoraj 5 mesecnik lahko prezivi tudi kako urico sam brez mene.... ga posadim v 'igralnico' in se sam zamoti... pa tudi brez problema ga lahko pustim pri babi&dediju ali pa pri prijateljci, ce imam jaz kake opravke in ga ravno ne morem sabo vzet... suznja? nikakor

_____________________________

Mami, pika moja!

(odgovor članu Rubin.)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Sužnji svojim otrokom?
16.3.2006 8:11:14   
ALANYA
Presenečen sem, da obstajajo ženske, ki se zavedajo možnosti "postati sužnja". Popolnoma razumem, kaj je hotela gospa povedati, kajti moja žena tudi na vsak "ve" odfrči k najini alanyi, pusti jo na miru samo ko zaspi. Seveda se s tem početjem ne strinjam, ker otrok mora imeti določeno mero starševske pozornosti, mora se pa navaditi tudi biti sam s seboj. Problem je v tem, da ko dobiš otroka se za matere ustavi svet, oz. preostali svet je neka imaginarna stvar, za mame je pomembno samo še ali dete papa, če kaka, če ima kakšno alergijo, itd. In potem poslušam: joj, danes enkrat ni pojedla dojke do konca, danes še ni kakala, dobila je rdečo pikico na nosu, itd. Potem jo vprašam, si ti danes jedla enako kot včeraj - odgovor:ne, greš vsak dan na wc- odgovor: ne, se ti pri menstruaciji, pojavi kakšen mozolček - odgovor: ja. Torej, to je normalno, da en dan ni enak drugemu.
Drug problem, ki se nanaša na to temo. Žena je imela po porodu simfiziolizo, do konca mojega očetovskega dopusta je lahko ravno toliko hodila, da je Alanyo sama vzela iz postelje za dojenje in previjanje. Sam sem opravljal vsa hišna opravila, ki so vam vsem dobro poznana, kuhanje, pranje, sesanje, brisanje tal,... Sčasoma se je stanje normaliziralo, in potem sem pričakoval, da bo zopet žena postorila, kar je potrebno po hiši, kar se seveda ni zgodilo. Predno ponorite na napisano moram to razložiti, gradiva hišo, kar pomeni, da sem pričakoval, da bo ona postorila po stanovanju jaz bom pa na hiši, kjer me čaka še ogromno dela, če se želimo letos seliti, ker trenutno živiva v najetem stanovanju. Zraven tega pa še oba študirava ob delu, sprejela sva kompromis, da bom jaz to leto pavziral, da zaključim hišo, žena pa da bo študirala dalje. Seveda se to ne dogaja kot je bil dogovor, kajti velikokrat pridem domov in gori TV, česar ne razumem, če je čas za TV bi bil čas tudi za knjigo. Ženina razlaga moram biti zraven male, da jo animiram z igračami TV pa itak ne gledam. Zopet smo pri tem ali biti ves čas z otrokom ali ne. Kaj se pa zdaj dogaja, ko pridem domov seveda pocartam najlepšo bebo na svetu, jo celo polupčkam, ampak to je za pet minut, ker moram zopet dalje po opravkih, za dalj časa se ji lahko posvetim šele zvečer. Malecka pa seveda ko pridem, dobim nasmeške, krike vzhičenosti, ko me vidi, cel čas mi sledi z očmi, to pa ženi tudi ni prav zakaj je cela nora name, ko sem z njo eno uro na dan ona pa 24.
Zaključek: svet se zunaj vaših in moje družine še vedno vrti z nezmajnšano hitrostjo dalje, in potrebno je dati zase in za druge vse kar si dal prej in še več za svojega otroka.

(odgovor članu Rubin.)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Sužnji svojim otrokom?
16.3.2006 13:21:34   
pika**
Zase trdim, da nisem sužnja svojim otrokom. Kljub kar veliki razliki v letih ( 12 let  in 10 mescev ) se res zelo trudim, da bi oba dobila enako  pozornost.
Mi pa gre blazno na živce  piskanje tašče in mame, da : "je najprej otrok , potem pa vse ostalo " kar v njunem jeziku pomeni  - ko se mali oglasi , letiš  k njemu, ne hodiš.  Če je slučajno kera na  telefonu in mali zapiska jih prec poslušam : kaj mu delaš? zakaj joka ? umiri ga, fantki ne smejo jokat. Da je tašča mal munjena,  mi je jasno, ampak da je tud moja mama, ki je bila do naju z bratom  kar trda pri vzgoji, mi pa ne gre  skup!!!!
Skratka,  prviuser posted image je zrasel  v prijetnega fantiča, drugi user posted image bo pa z malo sreče tudi in to brez sužnjelastništva.

_____________________________

am, bam, pet podgan

(odgovor članu ALANYA)
Neposredna povezava do sporočila: 13
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Kakšna je prava postelja za dojenčka in ot...
Ko se odpravite v trgovino z otroško opremo, osupli obstanete: koliko različnih posteljic in zibelk! Le katera bi bila n...
Plenice po izbiri Sekcije medicinskih sest...
Pri izbiri izdelkov za najmlajše smo starši zelo pozorni, zato je bolje izbrati takšne, za katerimi stojijo strokovnjaki...




Najbolj naporno obdobje.
пеперутка16

Kdaj vam je bilo najbolj naporno biti z vašim/vašo malčkom/malčico?