Anonimen
|
Današnji dan je bil tako lep - sončen, prijeten. S  sva pohajkovali po mestu, obiskali prijateljico, mami nesli šopek, ljubi me je prav tako razveselil z njim ...
Zvečer pa me pokliče prijateljica, ki mi je prejšnji teden povedala, da je noseča. Danes je bila na pregledu in se hkrati dogovorila za splav.
Kar besed mi je zmanjkalo. Pa sem bila vedno zagovornik, da se ima ženska pravico odločati.
Nisem je prepričevala, kaj naj stori oz. naj ne stori, ker vem, da ji je grozno pri srcu. Pravzaprav ne vem, zakaj ga noče obdržati. Vem, da si ni nikoli (preveč) želela otrok, da tudi njun odnos s partnerjem ni rožnat ...
Tako hudo mi je bilo, ko sem pogledala svojo pikico - samo stisnila sem jo in močno objela, solze pa so me žgale, da se ne da povedati.
Vem, da ji bom stala ob strani, ne glede na to, kaj bo storila. Nikoli ji ne bom rekla žal besede, ne bom je obsojala ... toda tako si želim, da bi jo lahko konec leta obiskala v porodnišnici in ji čestitala za najlepšega otročička pod soncem  .
PS: Anonimna sem samo zaradi nje, saj praktično nihče ne ve, da je noseča, in ona želi, da tako tudi ostane.
|
Natisni
Je pa to res hudo, tudi meni bi bilo blazno hudo, če bi bila to moja prijateljica, sploh po mojem ss. 
