Gina
|
Jaz se spomnim, ko sem bila sama majhna, da so me volki in razni pravljični junaki preganjali v sanjah skoraj vsako noč. Tudi zato sem hodila k staršem spat. Imeli smo eno sliko v spalnici - ena prijazna, nasmejana rdeča kapica je bila in volk zraven, ki je čisto prijazno izgledal. Jaz sem se pa na smrt bala tiste slike še podnevi, kaj šele ponoči. Ampak bila sem tolk trapasta, da nikoli nisem rekla mami, da me tista slika moti. Sploh ne vem zakaj. Ko sem ji pri 6. letih končno povedala, jo je takoj snela dol, mene pa je še zmeraj preganjalo. Iz tega razloga jaz nisem hotela, da otroka gledata grde risanke. Klasične pravljice so sicer v OŠ na sporedu že v 1. razredu, kar se meni zdi čisto prezgodaj. Waldorfska šola jih otrokom predstavi v starosti 9-10 let šele, ker pravijo, da je otrok šele tedaj sposoben dojet take grozljivke. Jaz se z njimi strinjam, takrat šele v nulo loči domišljijo od realnosti, prej pa ne. Sta pa imela tudi moja dva obdobja, ko sta se bala čudnih junakov. Predvsem mala se je bala čarovnic ali drugih pošasti. Jaz sem naredila nekaj zelo podobnega, kot je napisala Splišni. Rekla sem nekaj v tem stilu: ....in potem je prišla čarovnica, ki je res imela moder jezik in črno kapo in je bila brez enega zoba, pa je stegnila roko in Lani ponudila čokolado. POtem sta se usedli in ji je povedala eno pravljico, skupaj pa sta začarali najboljšo torto vseh časov.... čarovnica je od takrat vedno prišla k Lani in ji pomagala, kadar je imela kakšno težavo, pričarala je sonček in dobro voljo.... ker čarovnice so vedno lahko samo prijazne in dobre.... Seveda je bila takrat naša bejba malo starejša kot tvoja, ampak bila je pa še tako majhna, da se je še ni dalo prepričat, da čarovnic ni, saj jih je videla v knjigah in na tv. Malo mi je verjela, da jih ni, čisto pa še ne, kljub temu, da sem ji to tudi vedno razložila, kako naredijo film in risanko in kako nastane knjiga. Daleč najbolj je pomagala pozitivna predstavitev čarovnice - da je čarovnica fajn. Kako pa s tako majhnim....ne vem. Najboljše je po moje to, kar si naredila - da si take vrste risanke vzela stran. Jaz sem prepričana, da tudi tistim otrokom, ki se ne vživljajo toliko v filme, te risanke škodijo. Po moje bo počasi pozabila, sploh če bo imela drugačne slike v glavi, drugačna doživetja, druge literarne in filmske junake - bo tiste podoživljala. Ko bo pa dovolj stara, ji pa lahko razložiš čisto realno. Če pa to ne pomaga, pa še vedno lahko volke in čarovnice predstaviš kot pozitivne, prijazne junake. Aja, volka sem otroka peljala gledat v živalski vrt - in ne boš verjela, nista mi verjela, da je to tak volk, kot pri rdeči kapici - v glavi sta imela drugačno podobo volka. Ta v živalskem vrtu se jima ni zdel nič strašen. Sta rekla, da je kot kak kuža. A ni zanimivo.
|