Anonimen
|
Moj skoraj 4-letnik je bolj zahtevne sorte, bi lahko rekla. Ne vem od kje mu taka grozna potreba po izražanju svoje volje, ampak, v glavnem, to počne od 5. meseca dalje. Zdaj pa k bistvu. V vrtec je začel hoditi pri dveh letih in pol in prvo leto je bilo kar v redu, le s tem, da ga je vzgojiteljica morala "naštudirat", da se je v bistvu ona prilagajala njegovi upornosti. Npr. na kakšen način ga pripravit, da je hotel sploh iti ven, pa da je obul čevlje, copate, da je šel spat, no, tega, da bi jedel, ji še ni uspelo ga prepričati. Torej to prvo leto je izgledalo, da se bo človeček nekako prilagodil, čeprav bo treba mogoče malo več truda vzgojiteljice. Potem pa je prišlo drugo leto vrtca, to je letošnje leto. Skupino so malo premešali, pomočnica, ki jo je Tibor ljubil, je odšla v drugo skupino, v skupino so prišli starejši fantje, močnejši od njega, in Tibor je začel zbolevati in zjutraj je bil že doma, potem pa tudi v vrtcu, blazen jok. To je trajalo 3 mesece, vsak dan, grozno, potem se je vnesel in zdaj spet rad hodi v vrtec. Zadnjič pa se mi je zazdelo, da na panoju, kjer so vedno pritrjene risbe, ki jih otroci naredijo, nikoli ni obešenega Tiborjevega izdelka. In ko sem vzgojiteljico povprašala o tem, je rekla, da je to zato, ker noče risati. Ja kaj pa potem ta čas dela, sem jo vprašala. Igra se, je bil odgovor. In seveda še, da ga pripraljajo na vse mogoče načine, da bi risal, pa noče. Vendar saj vem, da ko se on za nekaj odloči, ga nič več ne premakne. Pravi, da silijo ga pa ne, ker se potem začne jokat. In tako je tudi pri hrani. Dajo mu na krožnik, čeprav že vnaprej reče, da ne bo jedel, potem pa včasih še celo kaj poje, ampak silijo ga pa ne, ker drugače joka. Večkrat se brez veze naprdne, da ne bo jedel in tudi ne je, čeprav tisto hrano, ki je za kosilo, mara. Predvidevam, da je v veliko stvareh tako. Če hoče, dela, če noče, pa ne. Silijo ga ne, ker sicer joka in se ga izgleda malo bojijo. Pa verjetno mene tudi, ker se ob jutranjem joku potem sprašujem, kaj je narobe in seveda o tem sprašujem tudi vzgojiteljice. Zdaj pa vas, mamice in vzgojiteljice, ki imate izkušnje s takimi otroci, ki nočejo sodelovati, sprašujem, kaj potem ti otroci počnejo? Ali jim je res kar dovoljeno, da tistega, česar nočejo, potem pač ne delajo? Ali jih na kakšen drug način pripravite do tega, da vseeno to delajo? Ali pri nekaterih, kot pri mojem otroku, to pač ni mogoče in se jih pusti, da delajo tisto, kar jim paše. Ne vem, očitno mu risanje predstavlja problem, ker ga ne obvlada, in potem hvata krivine in se problemu izogne. A je prav, da se mu to kar pusti? In kaj sploh narediti, če oitrok nečesa res noče? V vrtcu, mislim, doma se že zmenimo.
|