Anonimen
|
Bila sem stara 19 let, ko sem se zaljubila v mojega moža in bil je moj prvi pravi fant... in pri tem je ostalo do danes, ko sva že skoraj deset let poročena in lahko rečem e vedno so med nama iskrice.... No, kaj sploh hočem povedat. Imam sodelavko, stara je 28 let, živi pri starših, ima svoj avto, dobro službo, zelo v redu sodelavka, ampak ne razumem je, kako lahko ima dva moška naenkrat. Enega ima sedaj že pol leta, tak, da se res kar dost dobivata, ona prespi pri njemu, pozna njegove starše itd..., drugega je spoznala pred enim mesecem in se z njim dobiva na norih srečanjih, je starejši, ji kupuje vse mogoče... poleg tega pa ima v en kup "kolegov", ki jih pač pokliče, oz. oni njo, ko se jim zazdi. In slučajno se ji je včeraj zareklo,da je bila z enim od teh kolegov, da sta se imela noro fajn, da je prišla domov ob treh zjutri, bla, bla bla... Ne, nisem ji nič favš, če tako mislite, samo nevem, kako lahko čutiš do npr. prvega fanta, s katerim je skupaj že dalj časa (vendar sta dosti km narazen), kako do drugega... O kakšni družini se ji še sanja ne, kar se tiče otrok se z njo nimam kaj pogovarjati, ker zanjo so otroci breme.... , ker pač seveda ne moreš nikamor it... No, tega sedaj ne bi, ampak res me zanima, kako čutiš, ko si z enim, se z njim lupčkaš, čez dve uri pa greš prespat k drugemu. Včasih sama sebi prizna, da je nesramna do prvega fanta, vendar pa ne more iz tega ven. Potem pa mene sprašuje za mnenje, ko pojma nimam o takšnih zadevah, ker sem kot nekakšna stara "devica" tam zraven nje, z dvema otrokoma in imam polno glavo drugih stvari.
|