Gina
|
Lej, teja, da ne bodo rekli, da govorijo samo tisti, ki to niso doživeli, pa ti povem jaz iz prve roke. Obstajajo otroci, ki so bolj trmasti in obstajajo otroci, ki skoraj niso trmasti, in tudi taki vmes seveda. Pri nas imam vse tri variante. Ker pa sama nisem nič trmasta, mi je bilo zelo težko sprejeti dejstvo, da je moj otrok tako zelo egoističen, da hoče vedno in povsod, da je vse po njegovo. Pa sem poslušala vse sorte predlogov, najboljše je bilo, ko so mi iz knjig citirali, kako moram biti vedno mirna, prijazna, kako ima otrok psiho, katero lahko prizadanem, če bom preveč zahtevna, kako mu moram omogočit veliko gibanja in norenja, da se bo sprostil, kako mu je treba ustreči, preusmerjati pozornost in kaj vem kaj še..... V meni pa se je teplo. Jaz sem vedela, da to ni prav, ampak sem se počutila krivo še kaj drugega poskusit, kot kar so govorili. Saj sem vendar bila do tedaj prepričana, da lepa beseda vse reši in še več, pri prvem je res to delovalo, pa še več, prepričana sem bila, da sem bila jaz zaslužna, ker je vse bilo tako krasno. V tistem hipu pa pri drugem otroku ni zaleglo nič. Otrok je hotel svoje vedno in povsod in to čez trupla. Hotel me je zase in samo zase, če ne je pa trmaril in cvilil in se metal in tolkel.....Jaz pa vedno bolj obupana. Kaj sem naredila? Najprej sem se streznila, da bistri otroci, z močnim občutkom za sebe, vedno zahtevajo od staršev več, kot ostali. Potem sem ugotovila, da imam jaz problem, ne otrok in da moram najprej občutke krivde preseči, kadar mu postavljam meje. Potem sem se morala prisilit, da sem si vsakič, ko je dete tulilo, ponavljala v glavi, da če mu ne postavim mej, da nisem dobra, ampak SLABA mama. Da če mu hočem dobro, da MORAM nekaj naredit zanj v tem smislu, da če ne bom, da je to moja lenoba, neznanje postavit se zase pred otrokom. Vedno sem se dobesedno vprašala: ali bi pustila, da te udari prodajalka v trgovini? Ali bi pustila, da te udari mož? Zakaj pustiš, da te udari otrok? Brani se, kot bi se pred udarcem koga drugega. Vrnila sem ji.Vedno. POtem sem se vprašala, ali bi pustila, da tuli nate soseda? Ali je prav, da otroku pustim to? NI. Naredila sem vse, kar je bilo v moji moči in še delam, da tega ne počne. Pa mi ne rata vedno, ampak se zelo trudim. Ali bi ji lahko kupila luno, če bi si jo zaželela? Ne moreš. Torej ji ne kupi niti bonbona, če se meče na tla. Nagrajena je bila za vljudnost, nikakor pa ne za metanje po tleh. Če se je metala, ni dobila nič tisti dan, ne glede na to, da je potem vstala. Ne smeš nagradit, če si mulc potem blagovolji vstati. POtem se bo vsakič metal po tleh, ker ko bo nehal, bo nekaj dobil. Vseeno je, če bruha. Pa naj. Kako hudiča bo pa prenašal malo večje frustracije? A veš koliko frustracij ga v življenju čaka, kaj je v primerjavi s tem en bonbon! Če otrok vedno vse dobi in doseže, ne zna prenašat besede NE. Potem v teenagerskih letih tudi proba vse, kar lahko in proba tudi kakšno čudno družbo in če je frustracij preveč, se loti še česa. Mogoče se ti zdi, da je 2 leti premajhen za vzgojo. NI., čisto dobro ve, kaj dela. Pameten je, sem prepričana. Če ne bi bil, ne bi počel tega. Otrokova psiha nima nobenih trajnih posledic, če mu postaviš meje. Ima pa jih, če mu jih ne. POleg tega, kaj pa tvoja psiha? A ti si pa dolžna kar vse prenašat, smao zato, ker je majhen? Ne, ti si kvečjemu dolžna ga naučit, da kaj se pa ne sme. Vem, da je težko, vem, da boš trpela, ampak na dolgi rok se splača. Oba bosta manj. Še to. Letos imam v šoli fantka, ki je zelo podoben temu mojemu otroku, ima vse osnovne podobnosti, zasnove. Ampak obnaša se pa drugače kot moje "dete". Pa bi imela oba možnost se enako. On ima mamico, ki je preveč prijazna, tolerantna, demokratična - pa zelo fajn sicer in se ji ni zdelo najbrž, da bo to pripeljalo tako daleč, kot je. Samo vsakemu enkrat poči, ne more več. Za mojo deklico danes ne bi rekla najbrž, da je to, kar ti opisujem, bilo res. Tako zelo drugače se vede. Pa se ves čas zelo trudimo vsi. Maksimalno. Zdaj sem še toliko bolj prepričana, da delam prav. In zdaj šele vem, kako veliko delo smo naredili in čeprav se včasih potožim, da je težko, vidim, da se splača potrudit. Res se splača, čeprav moraš čez sebe in obrnit svoja prepričanja in črtat pol reči, ki pišejo v knjigah. Niso pravilne. POl njih vsaj piše narobe. p.s.: če otrok nori, se ne "znori", ampak postane še bolj nasilen. Če želiš, da se umiri, mu ponudiš mirne dejavnosti, ga stisneš k sebi, ga prisiliš biti na miru. To nima veze z osnovno potrebo po zraku, športu. Tisto vsak rabi, ne more ure in ure nekje sedet, mora iti ven, pa razmigat se. Ampak za znoret se, ga pa ne smeš pustit noret (dobesedno noret). Samo podivjan bo še dve uri. S preusmerjanjem pozornosti lahko ti nekaj dosežeš na kratki rok, kar naprej pa samo preusmerjat, je bedarija. Otrok ugotovi, kaj delaš, slej ko prej. In te spet pelje nazaj, si na istem. Ignore je čisto ok, če imaš potrpljenje. Odločna beseda je tudi ok, če je treba. Če pa ne gre drugače, ga pa dvigneš in odneseš iz trgovine, ali pri zdravniku prisiliš, da sedi, ko ga pregleduje. Nek občutek, da je veren pri tebi, da ga obvladuješ v tem smislu, da veš, kaj je zanj dobro, pa mora imeti, če ne se ne bo počutil varnega, bo iskal meje, dokler jih ne najde. Držim pesti, da ti bo uspelo.
|