Anonimen
|
Trenutno sem na porodniški, naš sonček je star par mesecev. Te lepe čase pa mi (spet) pošteno grenijo moji starši. Z njimi imam že od otroštva bolj malo skupnega, in po srednji šoli sem šla študirat, se osamosvojila in ostala stran od doma. Problem je, ker je vsak od staršev po svoje "udarjen". Oče pije že več kot deset let, in zdaj je vedno slabše, sploh, ker je doma na čakanju in ima dosti časa. Mama je deloholik v pravem pomenu besede. Njo "vsi potrebujejo", zato cele dneve dela okoli, kljub temu, da je že nekaj let v penziji. Ko je doma samo obsedeno pospravlja, kuha .... V glavnem, še takrat, ko pridem domov na obisk me spravi ob živce, ker se ne zna vsest in malo poklepetat, ampak samo nekaj kuha in pripravlja. Zadnjič smo prvič prišli vsi trije in sem ji morala kar parkrat reč, če želi popestvat našega sončka, ampak kar "ni imela časa" ?! Doma se mi zdi vse skupaj kot en začaran krog. Težko rečem, kdo je sploh začel. Ali je začel oče piti tudi zato, ker ni mogel tega maminega obnašanja več prenašat, ali je ona postala tak deloholik, ker se je želela odmakniti od očeta. V glavnem vem, da sta oba razloga totalno BZ, ampak drugače si ne znam razlagat. Mama se je že parkrat za kratek čas odselila. Pa jo je vedno on ali kdo drug (ne jaz) prepričal, da naj se vrne. Potem je bil par tednov mir, in potem se je začelo vse ponavljat. V zadnje je šla in se vrnila pred tremi tedni. Evo, in zdaj mi spet pove, da oče spet pije. Spet mi z tistim nizkim, nesrečnim glasom razlaga, kako je vse brez veze, da nobeden ne ve kako je njej hudo in kaj prestaja, da bi najraje kar umrla itd. In zdaj še moja funkcija tule. Tudi vedno enaka - doslej sem jo vedno poslušala, tolažila, hrabrila naj mu že končno da ultimat. V zadnje sem jo prepričala, da je poklicala v ambulanto za zdravljenje odvisnosti in ju prijavila na razgovor. Našla sem tudi podatek, da se blizu našega doma sestaja neka skupina svojcev alkoholikov in ji povedala koga in kam naj pokliče. Takrat je vse bilo "bom to naredila". Zdaj pa spet sami izgovori, v ambulanto ne bo šla, ker je on itak rekel, da se zdravit ne gre, skupine ne bo poklicala, ker nima časa. V glavnem sem potem čisto popizdila. Nič ne bi naredila in pričakuje, da se bo on eno jutro zbudil in ne bo več alkoholik??!! Ne vem kaj naj več naredim. Mene tudi poslušanje teh njunih zdrah izčrpava, opažam, da je moj otročič takrat, ko sem tako znervirana veliko bolj nemiren, jokav. Zdi se mi, da sem se že dovolj potrudila, in bi najraje rekla naj me ne kličeta dokler ne bosta kaj spremenila ali naredila. Po drugi strani so pa to še vedno moji starši... Kaj bi vi naredile na mojem mestu?
|